Kolumna: Vzeti si čas

Te dni je do nas prišel uporabnik, s katerim sva skupaj urejala zadeve na Centru za socialno delo. Vedno, ampak res vedno, ko se oglasi pri nas, prinese nekaj kosov tiste velike čokoladne table z rižem. In tako je bilo tudi tokrat. Ko je prišel, je ponosno vrgel na mizo eno tablo čokolade. In potem, ko sva na Centru za socialno delo vse opravila, je kar naenkrat od nekje, no, iz bunde, potegnil še eno tablo čokolade. »Ta je pa za sodelavko.« In vedno mi pove, kako mu ta ritual zelo veliko pomeni. Spomnim se, kako je bilo prvič, ko je prišel do nas. Nezaupljiv, kar nekaj povišanih tonov je bilo med nama. 

Zvečer obvezna postojanka pri Babuju. Mimo vedno nasmejane najboljše ulične hrane v Ljubljani pač ne moreš iti. Vprašam ga, ali je v zadnjih dneh videl brezdomca, ki se sicer neslišno premika po centru Ljubljane. Pred nekaj dnevi sem ga namreč videl, kako ga je popisovala policija. Babu mi pove, da gre ta večkrat mimo, pa da mu včasih stisne kakšen evro. Pove mi tudi, da je tudi zadnjič prišel mimo, očitno zato, da bi ga pozdravil in da bi si izmenjala nasmehe. Istega brezdomca sem sicer zadnjič videl v bližnji trgovini, ko si je zvečer v toploteki naročal kos piščanca. Brez besed. Pogledal je prodajalko, nakazal s prstom kaj, ona mu je brez besed dala kos piščanca. Trgovka mi sicer pove, da pride večkrat do njih in da je vedno čisto tiho. Kot da so med seboj vzpostavili poseben jezik. 

Ko sem v soboto šibal jutranjim nakupom naproti, me je ustavil znan glas. Večkrat sem ga videl pred vhodom ene od Mercatorjevih trgovin, kjer je prodajal Kralje ulice. Vedno je bil zelo zgovoren. Povedal mi je, da zdaj dela na Slovenskih železnicah, čisti vagone. Povedal je, kakšne bitke imajo z odpadlim listjem. Vmes sva se s kolesi skoraj zaletela v čredo turistov, ki so očitno začeli z jutranjim bojnim posvetom, kaj vse danes poslikati – kar sredi kolesarske steze. Preprost mobilni pogovor z znanim obrazom, ki ga redno občasno vidiš in imaš zato sčasoma občutek, da je del obrazne palete mesta. 

Na tržnici mi je očitno uspelo prehiteti dopoldanski naval, tako da mi je starejša prodajalka uspela v enem stavku predstaviti celo njeno današnjo ponudbo v jesensko-zimskih rjavo-zelenih barvah. Končal sem z ogromnim kupom špinače v roki, med katero je navrgla strok česna. »Za zdravje,« je rekla. 

Opremljen s sobotnimi jutranjimi nakupi sem šibal nazaj, ko opazim znane brke. To mora biti Jovo. Seveda je Jovo. Vprašam ga, kaj dela tu, oblečen v varnostnika, a ni že v penziji? Reče, da bo pogoje izpolnil septembra. Spomnim se, da je pred kratkim dobil neprofitno stanovanje, potem ko smo mu leta in leta pomagali pri prijavah nanj, po tem ko je leta in leta živel v res slabih pogojih. 

Vprašam ga, kako je kaj s stanovanjem? Reče, da je zelo zadovoljen, da ga počasi opremlja. Zvečer pobrskam po naših objavah na socialnih omrežjih. In res, glej ga Jovota, nad njim pa zapis, da je devet let čakal na najemno pogodbo z javnim stanovanjskim skladom Mestne občine Ljubljana. Natančneje: na podlagi zadnje prijave na 19. javni razpis za oddajo neprofitnih stanovanj v najem in uvrstitve na seznam upravičencev do dodelitve neprofitnih stanovanj v najem, objavljenem dne 20. septembra 2021 (!), ter sklepa direktorja Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana z dne 21. februarja 2024 je Jovan upravičen do sklenitve najemnega razmerja.

To pišem sredi veselega decembra, ko so se že prižgale lučke, ko se vesele množice stiskajo na prostem ob prazničnih mestnih dekoracijah in nanje padajo dišeče vonjave precenjene praznične hrane iz decembrskih štantov (kot bi rekel Babu: 13 evrov za čevape?!) 

Za tem istim veselim decembrom pa je tudi žalostni december, kjer se v tišini stiskajo težke misli iz takšnega in drugačnega razloga, kjer se beži od prazničnih množic in nakupov, ker pač ni denarja. In tudi to vidim pri nekaterih naših uporabnikih. 

Vse prevečkrat namreč vidim, kako družba poškodovane, starejše, izmučene delavce dobesedno potiska v revščino in socialno izolacijo, kjer so jim edina družba njihove težke misli. Ravno v tem veselodecembrskem času je ta kontrast med zunanjo veselostjo družbe in težo izolacije vseh teh socialno izoliranih, poškodovanih, starejših delavk in delavcev še največji. 

Prav zato so toliko bolj pomembni vsi ti mali veliki rituali, vse te izmenjave nasmehov, vsa bežna srečanja, izmenjave besed. 

Samo čas si je treba vzeti zanje. Ker so pač vedno tam. 

Goran Lukić