Kolumna: Glasna tišina
Vem, da Pia nestrpno čaka, da ji oddam tokratni zbir besed. A ne gre tako enostavno. Pogled vedno znova šiba proti dvema papirjema na mizi, iz katerih se šopiri beseda »zavržem«. Tožilka je zavrnila kazensko ovadbo policijske postaje zoper delodajalca, ki delavcem ni plačeval socialnih prispevkov, ker je iz izpisa poslovnega registra ugotovila, da je bil zoper družbo vpisan začetek postopka za izbris iz sodnega registra. Kazenska ovadba je bila sicer poslana leta 2022. Sklep o zavržbi pa je bil spisan aprila 2025. Ne bom olepševal. Ne bom skrival. Veliko je frustracij, ko bereš takšne sklepe o zavržbi ali ko poslušaš glavno inšpektorico za delo, ki javno govori o leto dni trajajočem nadzoru. Veliko je frustracij, ko ti delavec pri 39-ih letih reče, da preprosto ne zmore več delati, da je preveč uničen od dela, in ko mu moraš razlagati, kaj to zanj pomeni, če ga bodo poslali v invalidsko penzijo z devetimi leti uradne delovne dobe. Revščina. Revščina v zdravju, revščina v denarnici. Veliko je frustracij, ko od istega delavca poslušam, kako je na delu padel z višine, nakar ga je delodajalec prepričeval in ga na koncu prepričal, da naj na urgenci reče, da se je poškodoval doma. No, da ne bom samo jamral, ob zadnjih javnih poročanjih o izkoriščanju delavcev in delavk sem ob komentarjih nanje izvedel, da naj bi vlekel nekaj tisoč evrov debelo sindikalno plačo.
In to mi je res idiotsko. Ne, to pisarjenje, da se mastim z nekaj tisoč evri sindikalne plače, to sploh ni vredno nobenega komentarja. Ampak, kako lahko nekdo pride od prikaza izkoriščanja delavk in delavcev do takega komentarja? Ja, saj vem, da ne smem takšnih komentarjev kar napihniti v balon, vendar pa vseeno že leta redno poslušam tisto: »Kaj ste pa naredili za delavce?« Saj veste. Vi. Tisti tam. Ja, tisti tam, ki primeroma »služite na tisoče evrov mesečno na račun delavcev«. Kako enostavno je to spisati in vreči v spletno vesolje. Računalnik, telefon, minuta – in pošlješ. Ampak res mi absolutno ni jasno, čemu? Tudi ta oseba, ki piše takšne zadeve, je delavec, ki zagotovo ima občasno kakšne težave na delovnem mestu. In kaj bo ta oseba naredila takrat? Kam bo šla ta oseba? Me prav zanima.
Vem, da s takšnimi spletnimi troli resnično ni vredno polemizirati, ker je to, kot da bi ogenj gasil z bencinom. Dosti o teh spletnih trolih, začasni izbruh frustracije končan.
Potem pa se pri nas na Delavski svetovalnici oglasi gospa, ki je čistila in si pri čiščenju uničila zdravje. Čeprav je jasno, da si je uničila zdravje zaradi dela, kar potrjujejo tudi diagnoze, ji poklicne bolezni niso potrdili. Njena osebna zdravnica je tudi podala naprej predlog za invalidnost. Tudi to so ji zavrnili. Delodajalec je delavki vmes dal jasno vedeti, da ji zaradi njene »pogoste bolniške« ne bo podaljšal pogodbe o zaposlitvi. In je tudi ni. Ker ima gospa »zgolj« začasno prebivanje, ji tudi ne pripada denarna socialna pomoč. In kje bo pristala? V vicah med izteklim denarnim nadomestilom na Zavodu za zaposlovanje in daljnimi pogoji za upokojitev. Kje so zdaj vsi ti spletni troli, da malce bolj produktivno uporabijo svoj čas in usmerijo svoj čas in energijo v to, da odgovorne zasipajo z vprašanji, kako je to možno? Kako je možno, da gospa, ki je leta in leta delala, skorajda dobesedno dala svoje zdravje delodajalcu, na koncu pristane na čistini brez sredstev za preživetje?
Potem pa se pri nas oglasi gospod, ki mu delodajalec nekaj mesecev ni izplačeval plač. Ko kontaktiramo delodajalca, nas skoraj dobesedno pošlje k vragu. Ko pogledamo podatke o podjetju, vidimo, da so njegove finančne številke v rdečem. Seveda bo kmalu sledil bodisi stečaj podjetja bodisi kar izbris podjetja, pred tem se bo ta delodajalec skoraj zagotovo »potrudil« in našel kakšno X osebo nekje daleč, ki bo namesto njega postala uradni zastopnik firme. Prepričan sem, da je to takšnemu delodajalcu enostavna rutina. Kje so zdaj vsi ti spletni troli, da malce bolj produktivno uporabijo svoj čas in usmerijo svoj čas in energijo v to, da odgovorne zasipajo z vprašanji, kako je to možno? Kako je možno, da takšen delodajalec oziroma kar takšni delodajalci tako enostavno kršijo osnovne pravice delavcev in se potem še potuhnjeno odstranijo iz uradnih evidenc in počakajo, da gre firma po »naravni poti« v stečaj ali/in izbris? Kako je možno, da se takšen delodajalec, takšni delodajalci, takšen vzorec delovanja potem celo ponovi, ponovijo?
No, mogoče pa preveč pričakujem od vseh teh spletnih trolov, ki si vzamejo čas za komentarje, ki nimajo veze z realnostjo, ignorirajo pa realnost. Definitivno pa še vedno od vseh odgovornih pričakujem odgovore na vsa zastavljena vprašanja. In zagotovo nisem edini, ki se to sprašuje. In prav tukaj, med vsemi temi nevidnimi, neslišnimi, ki se tudi sami v tem trenutku sprašujejo ista vprašanja, kot se jih sam, je ta velika količina še neuporabljenega upanja, da se kaj spremeni.
Kajti (ne)odgovorne institucije se hranijo s tišino, ki jim govori, da je pač vse v redu. A ni. Daleč od tega.
Goran Lukić
