Ko všečki ubijajo: temna plat družbenih omrežij
V času, ko mladostniki večino svojega prostega časa preživijo na družbenih omrežjih, se vse pogosteje soočamo z vprašanjem: kako varni so otroci na spletu? TikTok, Snapchat, Instagram in druge nove, hitro rastoče platforme, ki se pojavljajo skoraj vsak mesec, mladim ne ponujajo zgolj možnosti izražanja, druženja in ustvarjanja, ampak tudi številne pasti. Nekatere so zabrisane in skrite, druge brutalno očitne – med njimi so tudi smrtno nevarni izzivi.
TikTok in podobna omrežja so v zadnjih letih preplavili tako imenovani »izzivi« (challenges), ki so med mladimi postali prava internetna valuta pozornosti. Med najbolj smrtonosne spadajo »Blackout challenge«, med katerim uporabniki z namernim zadrževanjem sape padejo v omedlevico, in izziv, kjer otroci in mladostniki skačejo pred vozeče avtomobile v želji, da jim bodo v zadnjem trenutku ubežali. Posnetek naj bi bil dramatičen, nabral naj bi všečke, postal viralen. V resnici pa je že terjal življenja. Le nekaj tednov nazaj je italijanska policija opozorila na nov izziv, v katerem mladostniki ležijo na cesti in čakajo, da se jim vozilo približa – z upanjem, da jih ne bo povozilo. V Avstraliji so trije najstniki zaradi podobnega početja končali v bolnišnici. Leta 2023 je ameriški Center za nadzor bolezni (CDC)
objavil poročilo, da je samo zaradi t. i. »Blackout challengea« življenje izgubilo najmanj 15 otrok, starih med 9 in 15 let. In to je le eden od številnih izzivov.
Manija selfijev ni nova, a se iz leta v leto stopnjuje. Po podatkih varnostne platforme Vseindijskega inštituta za medicino je bilo v desetletju med letoma 2011 in 2022 zabeleženih več kot 400 smrti, ki so neposredno povezane s poskusom posneti »popolni« sebek. Gre predvsem za padce z višin, utopitve in prometne nesreče. Leta 2023 je umrlo kar 67 ljudi, ki so poskušali narediti sebek na nevarnih mestih – na robu klifa, na železniških tirih, na vrhu vlakov ali med vožnjo. Med žrtvami so v
veliki večini mladi, stari med 10 in 29 let.
Svetovna zdravstvena organizacija je že pred leti opozorila, da je potreben nujen razmislek o ozaveščanju in izobraževanju mladih o nevarnosti takšnega vedenja, ki ga pogosto spodbuja potreba po všečkih, potrditvi in družbenem statusu v digitalnem svetu. Če fizične posledice družbenih omrežij lahko merimo v poškodbah in smrtih, so psihične še bolj razširjene – in pogosto spregledane. Psihično nasilje, ki se odvija po spletu (t. i. »cyberbullying«), je eden ključnih dejavnikov za porast duševnih stisk med mladimi. Po podatkih organizacije Save the Children je več kot 60 odstotkov mladostnikov že bilo tarča spletnega nadlegovanja. To vključuje žaljive komentarje, širjenje laži, izključevanje iz spletnih skupin, pritiske zaradi videza in primerjanje z nerealnimi ideali. Splet ni več kraj, kamor otrok pobegne pred vsakdanjimi stiskami – včasih je prav tam vir teh stisk.
Statistični podatki so alarmantni. V Sloveniji se je v zadnjih petih letih število najstnikov, ki poiščejo psihološko pomoč zaradi spletnega nasilja, več kot podvojilo. Še huje je, da vse več mladih v stiski obupa – in si vzame življenje. Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da je samomor drugi najpogostejši vzrok smrti med mladostniki, starimi od 15 do 19 let. Pri mnogih od teh primerov so bile prisotne digitalne sledi – sporočila sovrstnikov, posmehljivi videi, ponižujoče objave.
Eno ključnih težav predstavlja dejstvo, da starši pogosto ne razumejo, kaj se na spletu dogaja. Mnogi se ne znajdejo na TikToku ali Snapchatu, še manj pa vedo, kaj se dogaja znotraj zaprtih skupin, kamor otroci in najstniki vstopajo brez nadzora. Tudi tam potekajo nevarne igre, dogovori za srečanja, pritiski. Nekateri starši uvedejo prepoved uporabe določenih aplikacij, a to ni dolgoročna rešitev – otroci jih zlahka znova namestijo ali najdejo novo platformo, ki ponuja isto ali še več. Poleg tega je pri mlajših otrocih pogosto prisotna želja, da bi »bili zraven«, da bi se uvrstili med »kul« vrstnike, da bi bili preprosto vključeni, kar vodi v tvegana vedenja.
Težko je s prstom pokazati na enega krivca. Platforme pogosto zanikajo odgovornost, češ da so uporabniki sami odgovorni za vsebine, ki jih ustvarjajo. Države počasi sprejemajo zakonske omejitve, a tehnološki razvoj je hitrejši od zakonodaje. Medtem se otroci in mladostniki najdevajo v vrtincu, ki ga težko obvladujejo sami. Evropska unija sicer uvaja strožje predpise glede varnosti otrok na spletu, a za zdaj ostaja veliko prepuščenega posameznim državam in – kar je najpomembneje – posameznikom. Starši, učitelji, vzgojitelji, mladinski delavci – vsi imajo nalogo, da otroke opolnomočijo in jih naučijo kritičnega mišljenja, zavedanja posledic ter postavljanja mej.
Pomembno je, da je pogovor z otroki odprt in iskren. Starš pri tem ne sme prevzeti vloge načelnika, ampak zaveznika, ki naj se zanima za to, kaj otrok počne na spletu, katere aplikacije uporablja, katerim osebam sledi in zakaj. Strokovnjaki svetujejo, naj otrokom brez obsojanja pokažemo zanimanje za njihove interese, predvsem pa, da smo jim za zgled.
Petra Znoj
