KNS: Kult nemočnih sluzavcev 

Danes mi pa ne gre. Proizvodnja besed namreč. Te dni sem pač prilepljen na informacije o grozljivem dogajanju v Gazi. Ravno zdaj berem o tem, da je izraelska vojska do tal zbombardirala begunsko taborišče Džabalija. Po zadnjih podatkih je več deset mrtvih. Kot je novinarjem povedal vodja civilne zaščite v Gazi: »V teh stavbah je prebivalo na stotine prebivalcev, okupacijske zračne sile so jih uničile s šestimi v ZDA izdelanimi bombami.« Izraelska vojska bo seveda preverila »incident«. Jecljajoči in pozabljajoči predsednik ZDA bo podatku o številu mrtvih zagotovo oporekal. Njegovi vojni in PR svetovalci bodo razlagali novinarjem, da tako pač je v vojni. Poslanska zastopnica v izraelskem parlamentu bo morebiti še bolj glasno ponovila svoj stavek o pobitih otrocih v Gazi izpred nekaj dni, ko je izjavila, da so si otroci Gaze sami krivi za to. In kot je izjavila vodja katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede, gre za spopad v katerem v praksi ni mogoče ločiti civilistov od bojevnikov, torej so civilisti popolnoma legitimna tarča v tem vojaškem spopadu. Ja, vsi ti pobiti otroci v Gazi so bili očitno pravzaprav otroški Hamasovi bojevniki, samo tisto ta pravo realnost si je treba natakniti na glavo. 

Ob vsem tem padanju bomb na glave civilistov pa imamo zgodovinski privilegij gledati anonimna sluzasta diplomatska prizadevanja, ki panično iščejo sopomenke besedi »prekinitev ognja v Gazi«, in jo najdejo v besedi »premor«. Saj veste, premor kot pavza. Kot takrat, ko pritisneš na pavzo na filmu, da lahko greš v miru opravit potrebo na stranišče, potem pa nazaj na film. Le da tukaj ne gre za film. Tukaj gre za življenja. Ki ugašajo. V živo. In se na njih diplomati dnevno, iz minute v minuto poserjejo. In potem si skorajda antisemit, če se javno zavzemaš za prekinitev ognja v Gazi. In če greš morebiti na protest v podporo že desetletja okupiranim civilistom v Gazi, greš pravzaprav na shod za sovraštvo, kot nam je to razsvetlila kdo drug kot tista Suela iz konservativne vlade Združenega kraljestva, ki bi vse begunce najraje zaprla v en plavajoči zapor. V istem tamkajšnjem Združenem kraljestvu je medtem tudi vodja laburistov postal del sluzastega diplomatskega kulta, ki izgubi dar govora, ko vidi besedno zvezo »prekinitev ognja v Gazi«. In da bi dokazal pripadnost temu kultu, je isti vodja laburistov iz stranke vrgel poslanca, ki se je na pro-palestinskem shodu javno zavzel za mirno sožitje Izraelcev in Palestincev. Nato pa se je ta isti vodja laburistov v spremstvu policije skril v notranjost velikega terenskega vozila. 

Tukajšnja diplomacija je bila takoj po množičnem poboju civilistov s strani Hamasa neomajno na strani Izraela, kot je rekla ministrica za zunanje zadeve. Zdaj, ko je izraelska vojska na Gazo vrgla toliko bomb, kolikor je bila praktično rušilna moč ameriške atomske bombe v Hirošimi, pa se naša diplomacija previdno skriva za kao razklanim diplomatskim parketom Evropske unije. Kako priročno. Ko pa je v Združenih narodih lobirala za mesto nestalne članice Varnostnega sveta v naslednjih dveh letih, pa je »z neutrudno diplomacijo, neštetimi obiski v Afriki, Aziji, Južni Ameriki in drugod, obljubila, da si bo prizadevala za reševanje konfliktov ter s premišljenim pristopom premagala Belorusijo.« Kje je zdaj ta »neutrudna diplomacija«? Kje je zdaj ta obljuba, da si »bo prizadevala za reševanje konfliktov?« En podpis na eni resoluciji pač ni dovolj.

Kako me to, seveda v veliko manj dramatični verziji, spominja na dnevne scene, ki jih gledam, ko se vsi ti lokalni kriminalci, ki izkoriščajo delavce, petelinijo v svojih terencih in za vse izkoriščanje lastnih delavk in delavcev dobijo morebiti kak opomin od inšpekcije. 

Izkoriščanje je izkoriščanje. Vojni zločin je vojni zločin. Ja. Tako preprosto je to. Ampak ne, zakaj bi sledili dejstvom, če pa se lahko izgovarjamo na nemoč, in hočeš-nočeš sledimo interesom? In tako imamo vse okoli sebe kult sluzastih politikov diplomatov s hrbtenico nevretenčarjev, ki pred sabo ne vidijo nič drugega kot volilno aritmetiko in so za to pripravljeni biti aktivno soudeleženi pri vsakodnevnih vojni zločinih, ki se v tem trenutku dogajajo. 

Kaj pa mi, raja? Kaj pa mi vemo? Saj smo vandali že, če kričimo pred odprtim spomenikom kulturne elitizacije Ljubljane, ljubkovalno poimenovanim Center Rog. Ja. To je problem. Pa to, da ne veš, katero grozljivko boš gledal danes zvečer, ob noči čarovnic. Lahko pa narediš to, kar je danes naredila starejša gospa v ameriškem senatu ob govoru še enega sluzastega ameriškega diplomata. Dvignila je napis »prekinitev ognja v Gazi« in medtem ko so jo prijazno pospremili iz dvorane, je glasno povedala, da je v izraelskem bombardiranju Gaze umrlo 3.500 otrok, da je ona sama nekdanja vojaška polkovnica in diplomatka, da je odstopila zaradi vojne v Iraku in da je tudi podpora izraelskemu genocidu v Gazi popolnoma zgrešena. 

In tako kot ta starejša gospa ni nek fantazijski lik iz neke serije, temveč je še kako živa, tudi Kult nemočnih sluzavcev, ki so potika po političnem in diplomatskem parketu in beži pred besedno zvezo »prekinitev ognja v Gazi«, ni nek stranski lik v neki TV politični drami, temveč je še kako živa, z imeni in priimki opremljena gmota kariernih nevretenčarjev, ki se skriva za svojo nemočjo, da ohrani svojo pozicijo – in moč. S katero pomaga dnevno ubijati civiliste v Gazi. Dokler bo ta kult s krvavimi rokami gazil po mednarodnem parketu, bodo bombe padale po civilistih v Gazi. 

Goran Lukić