Javni prostor: Sicilija:Slovenija (1:0)
Otroci na sosedovem dvorišču kričijo do dveh zjutraj. Sedem ur kasneje se z druge strani ceste, iz ljubke, s kamnom obdane trgovinice obrtnih izdelkov iz lesa, zaslišijo zmagovalne popevke, ki so v preteklih desetletjih osvojile gledalce glasbenega tekmovanja v San Remu. Malo nižje po ulici se ob plastičnih stolih na križišču majhnih ulic že zbirajo mladeniči, ki so prejšnji večer tam igrali na doma narejene afriške bobne. Vse to pa le nekaj metrov stran vse dni nemo opazujeta starejša gospoda, ki v svojih kanatjercah kadita cigareto za cigareto. Uganili ste! To je povprečen delovni dan na obrobju centra glavnega mesta Sicilije – Palerma!
Povprečna temperatura otoka svoje prebivalce večino leta vabi na mestne trge in v borno orastlinjene parke, da se tako cele dneve in noči družijo na prostem. Medtem v Sloveniji tudi v toplejših mesecih situacija postaja vse bolj drugačna. Starše, ki otroke pošiljajo igrat se na ulico, sosedje oklicujejo za čudake, postavljanje ograj okoli igrišč in parkov pa se je razširilo celo na postavljanje ograj okoli celotnih stanovanjskih sosesk.
Na Siciliji mesta živijo in dihajo s prebivalci, saj so na njihovih ulicah ves čas prisotni ljudje vseh prepričanj, velikosti in barv. Svoje kosti počivajo na številnih klopeh, ki so posejane celo po ulicah. V primeru, da na svoji ulici ne morejo najti klopi, si prinesejo kar svoj stol, ki ga nato tam pustijo v souporabo mimoidočim. Naj bo za počivanje in druženje ali za striženje nohtov nad kanalizacijskim odtokom. Celo če ugotovijo, da bi želeli svoj mikroprostor ozeleniti, pred vhod hiše enostavno prinesejo tudi po več kvadratnih metrov rastlin v loncih. Potepuškim mačkam pa ob zapuščenih stavbah postavljajo kar cela naselja.
Takšno razumevanje javnega prostora je pri nas skoraj nepojmljivo. V zadnjem času smo opazili obraten trend, ko z javnih površin odstranjujejo klopi, da se ja »tam ne bi kdo družil.« Kajti, kot lahko preberete vsakih nekaj mesecev v različnih pismih bralcev, ljudi moti tudi to, da se mladi družijo pod njihovim oknom. (Pri čemer gre za iste mlade, ki jih grajajo, ker naj bi cele dneve preživljali med gledanjem v zaslon svojega mobilnega telefona.) Slovenski nacionalni karakter namreč kar kliče k zapiranju v svoje lastne sobe, v naša »sveta« lastninska stanovanja z masivnimi zavesami, ki verjetno še najbolj služijo temu, da sosed ne bi imel kaj videti. Morda prav zaradi tega, ker nas same v resnici srbi, da bi radi pogledali kam noter k drugim in se napajali z informacijami iz njihovega intimnega življenja.
Naš javni prostor, ki mu že dolgo ne vladajo več otroci, ki bi risali po tleh, in nonoti v kanatjercah, se preobraža v slab pridih le-tega. Skoraj nikjer se ni več moč usesti na klop ali stol, če si želimo v mestu oddahniti. »Seveda, da lahko!« bi dejali vrli mestni oblastniki. »Saj imamo ogromno lokalov za vse okuse!« A prav v tem je problem: sedenje v lokalu predvideva, da sledimo pravilom privatnega prostora ali lastnika lokala, predvsem pa ni brezplačno in je že s tem nedostopno številnim družbenim skupinam. Sedenje na javnem pohištvu pa predvideva, da v prvi vrsti za svoj oddih ne rabimo ničesar plačevati in da pri tem po nenapisanih pravilih sobivamo z vsemi mimoidočimi, ki si do tega prostora lahko pridržujejo enako pravico. Kar na Siciliji razume tudi policija, ki se ne vtakne v vsakega, ki sedi na ulici.
Z javnim prostorom, v katerem je vsak član družbe enako pomemben in ima do njegove uporabe enako pravico, se posledično gradi obzirnost. Morda bo kdo želel tam predvajati glasno glasbo ali kaditi »smrdeče« vanilijeve cigarete in tega mu ne moremo preprečiti. Lahko pa ga skozi pogovor spoznamo, mu povemo, zakaj bi nas to motilo ali pa se preprosto prestavimo na drug konec trga. V Sloveniji pa bi nekateri najraje nadzorovali celo svoje sosede, saj jih moti, da kadijo na lastnem balkonu, čeprav je teror zdravstva dosegel, da se je kadilce pregnalo že od skoraj povsod drugod.
V javnem prostoru ima lahko vsak svoj prav, a le če je kompatibilen z ostalimi, s katerimi ni nujno, da živimo skupaj, lahko le kvalitetno živimo ob njih in prav to jim na Siciliji, v primerjavi s Slovenijo, uspešno uspeva. Zdi se, da tam lažje razumejo, da življenje v centru mesta pomeni živahno dogajanje, tudi ponoči. Nič nenavadnega ni, da se ob desetih zvečer na ulici pojavi band in začne igrati koncert.
V Italiji so imeli šele letos maja prvič na sodišču primer uspešne pritožbe glede glasne glasbe, v kateri je par po desetih letih dobil odškodnino v višini 50.000 evrov. Pri nas pa se zdi, da ljudje kar tekmujejo v tem, kdo bo prej zaradi kršenja javnega reda in miru poklical policijo. Zato je toliko pomembneje, da »prisilno« vzpostavljamo že pozabljen javni prostor na ulici s primeri, kot je festival Oživela ulica ali kot so se pretekli vikend v Ljubljani, najprej v soboto na Vošnjakovi in v nedeljo še na Poljanski ulici, prebivalci sami odločili, da kar zaprejo ulico in cel dan in noč na njej izvajajo različne dejavnosti. Na tovrstnih dogodkih se ljudje med seboj namreč spoznajo in se posledično začnejo bolje tolerirati. Težje se je namreč bati nekoga, s komer smo že govorili, saj ga lažje razumemo. S tem pa tudi odstiramo tančice strahu, ki mu vse prevečkrat vlada prav nerazumevanje.
Pia Nikolič
