Intervju: »Digitalne tehnologije so lani prispevale k štirim do petim odstotkom svetovnih izpustov, njihov delež pa zraste za približno šest odstotkov na leto. To je že več izpustov, kot jih proizvede letalski promet.«

Katja Sreš je okoljevarstvenica in predsednica društva Ekologi brez meja. Slednje je nedavno zaključilo okoljevarstveno akcijo Očistimo Slovenijo, katere letošnji cilj je bil počistiti čim več odvečnih gigabajtov in okolje razbremeniti digitalnih odpadkov. V akciji so sodelujoči iz svojih digitalnih naprav izbrisali 26 tisoč gigabajtov podatkov, kar predstavlja pet ton prihranka izpustov toplogrednih plinov.

Vprašali smo jo, kaj sploh so digitalni odpadki in kaj lahko naredimo sami, da bi zmanjšali onesnaževanje, ki ga povzročajo digitalne tehnologije. V intervjuju tudi izveste, kako posameznike in podjetja opolnomočiti, da bodo lahko preprečili kopičenje digitalnih odpadkov in konkretne nasvete, kako lahko bolj energetsko varčno uporabljate svoj računalnik.

Kako uspešna je bila akcija Očistimo Slovenijo digitalnih odpadkov, h kateri ste v društvu pozivali februarja?

Na pobudo Ekologov brez meja in komunikacijske skupine o28 se je odzvalo 1288 posameznikov, ki so iz svojih digitalnih naprav izbrisali 26 tisoč gigabajtov podatkov, kar predstavlja pet ton prihranka izpustov toplogrednih plinov.

26 tisoč izbrisanih gigabajtov podatkov pomeni prihranek energije, ki bi jo porabili za 29.278 prevoženih kilometrov ali pridelavo 7.472 litrov mleka. Gre za dober začetek akcije. Temo smo prvič naslovili v širši javnosti in dobili veliko pozitivnih odzivov, čaka pa nas še veliko dela z ozaveščanjem o problematiki.

Kaj sploh so digitalni odpadki?

Gre za nepotrebne datoteke, fotografije, posnetke, aplikacije, sporočila in druge podatke/odpadke, ki nastajajo v digitalnem svetu in – marsikdo tega ne ve – porabljajo ogromno energije, kar pomeni emisije toplogrednih plinov. Posredno pa gre tudi za naše vedenje v digitalnem okolju – kako komuniciramo, kako si ogledujemo vsebine na spletu in tako dalje. Tako kot v fizičnem svetu tudi v digitalnem prevečkrat uporabljamo stvari brez zavedanja, kako naše vedenje vpliva na porabo virov in okolje in z vseslovensko akcijo smo želeli dvigniti zavedanje o problematiki.

Kako pa so digitalni odpadki povezani s toplogrednimi plini? Koliko lahko slednje zmanjšamo, če proizvedemo manj digitalnih odpadkov? Kako naj si sploh predstavljamo škodljivost in obseg digitalnega onesnaževanja?

Ogljični odtis digitalnih aktivnosti se nanaša na količino toplogrednih plinov, ki jih povzročajo dejavnosti na internetu, vključno z brskanjem po spletu, pošiljanjem elektronske pošte, uporabo socialnih omrežij, prenosom datotek, gledanjem spletnih videoposnetkov in podobnega. Digitalne storitve in infrastruktura, kot so omrežja in strežniki, zahtevajo veliko električne energije, kar povečuje njihov ogljični odtis. Podatkovni centri, kjer se shranjuje in obdeluje velika količina spletnih podatkov, prav tako zahtevajo veliko električne energije za delovanje strojne opreme, hlajenje in vzdrževanje.

Nadalje je lahko problematična podatkovna povezljivost. Prehod podatkov prek omrežij, zlasti preko brezžičnih omrežij je lahko velik porabnik. Večji podatkovni promet pomeni večjo porabo energije.

Potem so tu še algoritmi in obdelava podatkov. Zapleteni algoritmi in obdelava velike količine podatkov zahtevajo zmogljive računalniške sisteme, ki porabijo več energije.

Ne smemo pozabiti na zasnovo programskih rešitev, pri čemer neučinkovitost pomeni višjo porabo naravnih virov ter večjo potrebo in hitrejše trošenje strojne opreme. Različni načini uporabe enih in istih digitalnih rešitev imajo lahko zelo različne ogljične odtise.

Koliko svetovnih izpustov torej prispevajo digitalne tehnologije? Kaj je poleg porabe energije še problematično pri ustvarjanju digitalnega odtisa? So to neizkoriščeni shranjeni podatki? 

Po različnih ocenah naj bi digitalne tehnologije, vključno z informacijsko tehnologijo in komunikacijskimi omrežji, prispevale k štirim do petim odstotkom svetovnih izpustov toplogrednih plinov v letu 2023, njihov delež pa zraste za približno šest odstotkov na leto. To je že več izpustov, kot jih proizvede letalski promet.

Ena povprečna datoteka bo spremenila bolj malo. Deset tudi. A kot pravi znani rek »zrno na zrno pogača«, bi lahko predvsem za spletne strežnike poenostavljeno rekli »datoteka na datoteko disk«, »disk na disk strežnik« in tako dalje. Sploh ker računalniki datoteke, ki jih shranjujemo na internet, v ozadju skopirajo na več drugih računalnikov, da ostanejo dostopni tudi ob okvari diska.

Seveda je poraba energije le del digitalnega odtisa, pa še tam se izkoriščenost strojne opreme lahko precej pozna. Starejše ocene sektorja iz leta 2011 so presenetljive. Skoraj vsak tretji strežnik, priklopljen na internet, naj ne bi bil v rabi, izkoristek strojne opreme pa je le približno petinski. Še en argument za virtualizacijo je ocena v raziskavi Siddik in Sehab izpred treh let, ki ugotavljata, da je razlika v ogljični intenzivnosti med strežnikom v pisarni in takim v podatkovnem centru trikratna, saj ima slednji bolj učinkovito hlajenje in višji izkoristek. Če stopimo še korak nazaj, pa ne smemo pozabiti tudi na materialno komponento digitalnega odtisa, to je na vse vplive, ki nastanejo zaradi proizvodnje opreme in odpadkov. Ta namreč predstavlja večino odtisa in približno polovico porabe energije v življenjski dobi digitalne rešitve. Zakaj ne bi torej napravam pomagali, da delujejo dlje?

Za ilustracijo: že leta 2016 so uporabniki na YouTube vsako minuto naložili čez 400 ur videoposnetkov, kar je zahtevalo za en milijon gigabajtov novih diskov vsak dan. Če poenostavimo, da so imeli takrat diski na voljo 500 gigabajtov prostora, to pomeni dva tisoč novih diskov na dan, brez upoštevanja kopij in kvarjenja starih diskov.

Našli smo ocene, da do 90 odstotkov podatkov po treh mesecih ne dostopamo več in da je le 14 odstotkov shranjenih podatkov dejansko pomembnih, kar le še potencira problem neučinkovite rabe.

Zdi se, da je skoraj nemogoče rešiti problem, ki ga ne vidite ali ne razumete. Digitalni odpadki so takšen izziv, ker so običajno skriti. Kako jih uporabniki sploh lahko odkrijejo/prepoznajo kot škodljive?

Drži in res nas na tem področju čaka še polno dela. Varovanje okolja pri digitalnih odpadkih najbrž ne bo nikoli dovoljšen argument za spremembo navad pri splošni populaciji, imamo pa zato druge dejavnike, ki nas lahko »prisilijo« k digitalnemu čiščenju. Pri tem imamo v mislih recimo poln elektronski poštni nabiralnik, opozorila operacijskih sistemov pred zapolnjenostjo in pozive po dokupovanju dodatnih kapacitet (oblakov, diskov, spominskih kartic ali kar novih naprav).

V primerih pomanjkanja prostora lahko prav ti odpadki upočasnijo napravo, hkrati pa imajo lahko posledice za našo zasebnost oziroma za varnost naprave. Poveča se lahko možnost, da nam ukradejo kaj pomembnega in večja je površina za napad.

Pomemben del »praznjenja« naprav je tudi brisanje neuporabnih in nerabljenih aplikacij. Tako bo v ozadju naprav »tekla« kakšna zadeva manj in naša naprava bo delovala hitreje oziroma dlje. Z manj nepotrebnimi aplikacijami in datotekami lahko tudi zmanjšamo čas uporabe posamezne naprave.

Za organizacije je lahko dober argument, da se lotijo digitalnega čiščenja, tudi prihranek. Shranjevanje velikega števila datotek je povezano z višjimi stroški.

Velja razširjeno prepričanje, da shranjevanje podatkov ni energetsko potratno v nasprotju z bolj analognimi načini shranjevanja, kjer je potreben transport in tako dalje. Bo potrebna sprememba paradigme, ker je obsežno shranjevanje digitalnih vsebin, recimo kolekcije filmov, glasbe in drugega škodljivo za okolje?

Najbrž ne, seveda pa ekstremi nikoli niso dobri, zato moramo delati na grajenju pozitivnih navad. Projekt ni uperjen proti digitalizaciji ali sektorju IKT (informacijsko-komunikacijske tehnologije). Ne zagovarjamo vračanja nazaj v jame ob luči bakel in zvokih kamnitih orodij, le smotrno rabo. Zavedamo se prednosti digitalizacije, a je nujno, da oblikujemo trajnostne digitalne navade in da tudi z dobrimi navadami digitalnega čiščenja ublažimo večjo porabo virov.

So posamezniki in podjetja sploh ozaveščeni, da tovrstni podatki obstajajo in koliko onesnaževanja povzročajo?

Zelo redki se te problematike zavedajo. Pred izvedbo projekta smo opravili tudi manjšo raziskavo o razumevanju problematike. 32 odstotkov od skupno 235 respondentov za digitalne odpadke še ni slišalo, le pet odstotkov jih je navedlo, da problematiko odlično razumejo, se pa večina (68 odstotkov) strinja, da imajo tudi tako imenovani nevidni odpadki vpliv na okolje. S predhodno raziskavo smo preverjali tudi ozaveščenost na ravni organizacij in podjetij. Le pet odstotkov sodelujočih se je strinjalo z navedbo, da njihovo podjetje zadostno ozavešča o problematiki digitalnih odpadkov.

Kako spremeniti digitalne navade posameznikov in podjetij?

Ozaveščanje je tek na dolge proge, tako pri fizičnih kot pri digitalnih odpadkih. Naša paradigma je, da iščemo rešitve in delujemo z dobrim zgledom. Naš prvi korak je vedno ozaveščanje, kjer s spremljanjem reakcije ljudi vidimo, kje so v znanju in razumevanju še luknje, in naša naloga je, da te luknje zapolnimo z dejstvi, ljudi pa spodbudimo k takšni ali drugačni akciji, ki prinaša dolgoročne koristi za vse.

Seveda se zavedamo, da z akcijo Očistimo Slovenijo digitalnih odpadkov ne bomo rešili problema globalnega segrevanja, zakrpali ozonske luknje ali morja odrešili mikroplastike. Pa vendar so digitalni odpadki v svetu hitrega razvoja tehnologij tema, ki jo je potrebno nagovoriti.

Digitalna čistilna akcija je najlažja čistilna akcija na svetu, pri kateri lahko sodeluje kdorkoli, kadarkoli in kjerkoli. Iz izkušenj pa vemo, da do posameznikov najlažje prodremo prek okolij, v katerih delujejo, torej preko službe, šole, interesnih dejavnosti in podobnega.

Kako pa je na ravni državne politike na tem področju? Ga lahko država sploh regulira  ali je prepuščeno delovanju nevladnega sektorja?

Država tega ne regulira. Francija je edina nam znana država, ki je na državni ravni ocenila digitalni odtis. Tako je to prepuščeno nevladnim organizacijam, podjetjem, ki se s tem ukvarjajo kot storitvijo, in tistim, ki jim je to pomembno v okviru trajnostnega poročanja.

Kako naj se obnašamo v digitalnem okolju, med brskanjem po internetu in med našim delom, da bomo bolj energetsko varčni?

Glavna motivacija za trajnostne digitalne navade sicer ne more biti energetska varčnost, lahko pa z njimi ohranimo življenjsko dobo svojih elektronskih naprav, znižamo stroške shranjevanja podatkov na strežnikih in izboljšamo svoje procese ter dosegamo večjo učinkovitost.

Naj v nadaljevanju navedem nekaj koristnih nasvetov. Svoje komuniciranje po elektronski pošti lahko zamenjate z izbiro klepetalnikov, kot so Messenger, Slack, Teams in podobni. Pri svojem elektronskem podpisu odstranite grafike ali jih zamenjajte z »lažjimi«. Vaše sporočilo bo jasno, elektronski podpis pa prijetno lahek. Pošiljanje priponk zamenjajte z deljenjem datotek preko povezav. Omejite število prejemnikov. Pred pošiljanjem sporočil razmislite o tem, kateri prejemniki so resnično pomembni. Prav tako ni vedno najboljša ideja odgovarjanje vsem prejemnikom z »Odgovori vsem«. Med spletnimi sestanki lahko izklopite svojo kamero, sploh ko kdo drugi deli svoj zaslon, saj se s tem izognete kar 96 odstotkov emisijam! Če se kakšnemu spletnemu sestanku lahko izognete ali sestanka vsaj ne shranite, tudi to prihrani emisije.

Kaj pa upravljanje z datotekami?

Ko gre za upravljanje z datotekami, je smiselno, da ji dobro poimenujemo, da jih bomo zlahka našli. V datoteke lahko vstavite pomišljaje med besedami, navedete datum ali različico dokumenta. Zaženite redno čiščenje diska, da odstranite nepotrebne sistemske datoteke. V oblaku hranite le najnujnejše in omogočite sinhronizacijo le za potrebne mape v različnih napravah. Omogočite avtomatizirano brisanje zastarelih datotek, saj je življenje prekratko za ročno brisanje datotek, ki niso več aktualne in uporabne. S kompresiranjem fotografij dobimo najboljše iz obeh svetov – ohranimo kakovost in pridobimo na prostoru. Zelo koristno orodje, ki omogoča kompresiranje več datotek hkrati, je Image resizer. Tudi videoposnetkom lahko zmanjšate velikost. Pred objavo preglejte navodila, ki vam omogočajo varčno objavo brez izgube kakovosti.

Kako pa je z izbiro in uporabo brskalnika in ogledom video vsebin? To počnemo pogosto in brez kakšnih posebnih ozirov?

Z uporabo brskalnika Ecosia lahko prispevate k sajenju dreves. Glejte svojo najljubšo serijo ali videoposnetek v standardni kakovosti, saj pretakanje v visoki ločljivosti porabi 86 odstotkov več energije. Če na videoplatformah zgolj poslušate glasbo, kakovost videa ni pomembna in lahko jo nastavite na najmanjšo možno. Namesto iskanja spletnih strani, ki jih pogosto uporabljate, jih shranite med zaznamke, saj velik del spletnih iskalcev ni usmerjen v iskanje novih informacij, temveč nas vrača na spletne strani, ki smo jih že iskali in s tem vsako novo iskanje povzroči emisije ogljikovega dioksida. Življenje velikokrat ni črno-belo, a vklop »temnega« načina bo za vaše elektronske naprave pravi balzam, prav tako znižanje osvetljenosti ekrana.

Kako energetsko potratna je analiza podatkov, spletne oglaševalske storitve, platforme za e-trgovino, piškotki, …?

Pri naštetem gre za zelo raznolike stvari, pri katerih podrobni vplivi še niso raziskani. Digitalni odtis je kompleksna količina, ki jo lahko le ocenimo. Za spletne strani je to lažje, saj obstajajo uveljavljene metodologije in spletni testi. Med njimi je najbolj znan Website Carbon Calculator, ki ga pri razvoju uporabljamo tudi Ekologi brez meja. Upošteva energetsko intenzivnost podatkov, državo, vrsto vira energije v napravi in strežnikih. Ključni podatek pa je najbolj enostaven. Gre za velikost oziroma težo spletne strani, ki nam pove, iz koliko podatkov je sestavljena. Prijemov za zmanjšanje je več, v osnovi pa se moramo vprašati, kateri vsi elementi so nujno potrebni, v kakšni obliki in velikosti so ter kateri morajo biti naloženi takoj.

Če pogledamo na primer Googlove naslovne strani 0,2 grama na obisk res ni videti veliko. Če pa pomislimo, da je imela stran decembra 2023 84,2 milijard obiskov, to skupaj nanese za skoraj 17 tisoč ton izpustov, kar pa je približno toliko, kot jih s svojim celotnim delovanjem ustvari 2100 Slovencev v enem letu. Z vidika porabe energije pa je to enako kot približno dva dni in pol delovanja jedrske elektrarne v Krškem.

Primer okoljsko problematične dejavnosti na tem področju je tudi pridobivanje kriptovalut. Koliko rudarjenje bitcoinov povzroča kopičenje digitanih odpadkov?

Niso vse kriptovalute ali blokovske verige iste, ampak ena ocena za rudarjenje in preverjanje transakcij za bitcoin je pred leti porabo energije postavila na raven Nove Zelandije.

Simon Smole