Ali novodobni starši vzgajajo otroke brez zmožnosti empatije?

Zaradi tragičnega streljanja v Beogradu, ki je nasilje v šolah na zemljevidu premaknilo veliko bližje Sloveniji, smo tudi pri nas začeli javno debato na temo neempatičnih otrok in mladostnikov. 

Letos in lani smo tudi pri nas opazili kar nekaj primerov medvrstniškega nasilja na šolah – aprila je na strehi trgovskega centra v Celju skupina mladoletnic napadla mlajšo vrstnico, oktobra lani se je pet osnovnošolcev v Ljubljani brutalno spravilo na sovrstnika, na začetku leta je v osnovno šolo v Sežani šestošolec prinesel nož, januarja pa je v Kopru učenec s kladivom napadel vrstnika. 

Zakaj do takih dejanj sploh pride?

Anica Mikuš Kos, slovenska psihiatrinja in pediatrinja razlaga: »Danes poleg družinskih vplivov prepoznavamo tudi vplivnost soseske, vrtca, šole, vrstniške skupine, družbenih okoliščin, kulture, religije, ideologij, ekoloških dejavnikov. Temu dodamo še dvoje: zelo redko posamični neugodni vpliv privede do duševnih motenj ali motenj socialnega vedenja, večinoma gre za kombinacije. Kot drugo, noben razlagalni model ne omogoča predvidevanja razvoja posameznega otroka, ki je izpostavljen dejavnikom tveganja. Vemo, da mnogi otroci ostajajo dolgoročno duševno in psihosocialno nepoškodovani kljub najbolj zastrašujočim in bolečim izkušnjam.«

Kaj lahko storimo, ko se pokaže nasilno vedenje?

Preden se nasilno vedenje razvije v agresijo, pri kateri je pomembna strokovna pomoč, lahko veliko naredijo tudi starši: »Če opazimo, da otrok že kaže znake agresivnega vedenja, pa se skušajmo z njim pogovarjati, ubesediti, kaj je tisto, kar ga teži, da na tak način reagira. Če nam tega ne more zaupati in po nekaj poskusih vidimo, da ne napredujemo, se je treba obrniti nekam po pomoč. Včasih je dovolj, da se o tem pogovarjamo v šoli, včasih je treba na Center za socialno delo ali pa morda v zdravstveni dom, kjer nas bodo usmerili naprej po ustrezno pomoč,« pravi Viktorija Erpič, direktorica prevzgojnega doma Radeče. 

Seveda je treba na problem gledati celostno in ga tako tudi obravnavati. Sočasno je treba razvijati različne pristope, pojasnjuje Anica Mikuš Kos – treba je vzpostaviti skupinske dejavnosti s prosocialnimi vzgojnimi vsebinami, mediji morajo ozaveščati o dobrih praksah prosocialne vzgoje, prav tako lahko pomagata duševno-zdravstvena stroka, kot tudi vzgojno-izobraževalni sistem.

Kako je torej s šolami?

Večina teh dejanj se je zgodila v šoli ali izven šolskega časa, vendar med sošolci. Več raziskav je že pokazalo, da so v Sloveniji tako učitelji kot učenci premalo ozaveščeni o nasilju, med starši in učitelji ni pravega sodelovanja, vzgojni ukrepi so okorni, pogoji za delo učiteljev čedalje težji. Kljub temu se situacija počasi spreminja: izvajajo se preventivne dejavnosti, ki vključujejo učenje veščin nenasilne komunikacije in strpnosti, delavnice za pozitivno samopodobo, delavnice za starše, razvijanje prosocialnih veščin (sočutja, strpnosti) in tako dalje.

Otroku je treba postaviti meje

»Preventivno je seveda najbolj pomembno, da otrok v družini dobi občutek varnosti in ima postavljene meje. Zgrozim se, ko vidim, da triletniku, ki noče jesti, starši dajo risanko na mobilnik in ga nabašejo s hrano – češ, samo da je pojedel. Otrokovi možgani še niso sposobni predelati toliko impulzov. Treba je stopiti korak nazaj in živeti z zmernostjo in zdravokritičnim odnosom do novih tehnologij. Starši želimo doživeti vse, kar se da, razmišljamo, kam vse peljati svoje otroke, kako čim bolj aktivno napolniti urnike. Težava pa je v tem, ker nas to prazni, ne pa polni. Treba se je vrniti k naravi, otroke učiti uživati v preprostih stvareh, kot je skakati po travi, plezati po drevesih in sočutja. Treba je vzgajati sočutne ljudi,« doda Viktorija Erpič.

Prevzgojni dom Radeče

V Sloveniji mlade, ki so storili kaznivo dejanje, sodišče lahko napoti v Prevzgojni dom Radeče (edini tak v Sloveniji). »Običajno so bili v teh primerih že prej sprejeti drugi ukrepi, na primer nadzorstvo Centra za socialno delo, ali so bili v strokovnem centru, pa ti ukrepi niso učinkovali. Mladi sicer to razumejo kot kazen, vendar gre v resnici za pomoč pri tem, da jih pripeljemo do spoznanja, da njihovo vedenje ni sprejemljivo v družbi in ga morajo spremeniti. Tukaj se vključijo v specialne obravnave, na katerih se učijo socialnih veščin, saj jih ima veliko težave z nasiljem – tudi do sebe. Če je potrebno, se izvaja obravnava odvisnosti … Poseben poudarek je tudi delo na pozitivnem samovrednotenju, da znajo ovrednotiti svoje dosežke, saj imajo slabo samopodobo in nizko samospoštovanje,« pravi direktorica prevzgojnega doma.

Petra Znoj