26. Trnje Fest

Poletje za oboževalce bolj težkokategornih kitarskih linij ponuja kar nekaj festivalov, gotovo pa je eden najbolj znanih in tradicionalnih Trnje Fest, ki se odvija v vrtači na jasi sredi borovega gozdička v Trnju pri Pivki. Dvodnevni dogodek prinaša izbor tako domačih kot tudi tujih bendov ter osnovno kamp infrastrukturo. Velik plus pa so pravične in žepu zelo dostopne cene kuhane hrane in osvežilne pijače. Čeprav deluje festival bolj v stilu do it yourself, pa se je tudi letos izkazal kot zelo organiziran, kar se tiče tonskih vaj in menjave bendov, sploh ob dejstvu, da se na večer zamenja devet skupin. Za nastope sta namreč postavljena dva odra. Ko zasedba na enem konča, se glasba, z njo pa tudi zelo disciplinirana in sedaj že redno podpirajoča publika izmenično seli na drugo prizorišče.

Prvi večer je bil v velikem pričakovanju čistokrvnih zasedb, sploh hardkorašev, med domačimi Grinta, med tujimi srbskih Neven. Poleg njih so najbolj migetavo in glasno publiko prebudili še metalci Ater Era. Še vedno pa so za največji vtis in presenečenje poskrbeli mešančki. Med domačimi je v tej maniri potrebno omeniti slovenjgraško zasedbo Bibliban, ki se giblje med punkom, metalom in svobodnim jazzom. Trio, ki je pravkar končal maturo, je brez dvoma en najbolj kreativnih in unikatnih najmlajših bendov na Slovenskem, ki na odru izredno lahkotno menjava tako žanre kot tudi resnobnost in zafrkancijo. Na velikem odru so odigrali odličen koncert, ki nas je pustil osuple v bolj začetnem delu večera, ko je ravno začel padati mrak. Drugo presenečenje pa se je dogodilo bolj proti koncu večera na malem odru, ki ga je zasedel žensko-moški italijansko-nemški četverec Teo Wise. Kombinacija rocka in italijanskega diska je bila tista, ki nas je poleg h krepljenju vratnih mišic in čupanju spodbudila tudi k radoživemu plesanju v krogih in v parih. Če ima Trnje v svojem opisu naziv festival drugačne glasbe, je bila ta mednarodna naveza za dogodek najbolj nenavadna, poleg Mehičanov Descartes a Kant, ki so nastopili drugi dan. Tudi slednji so enakovredna moško-ženska mešanica, a se gibljejo bolj v ritmu art rocka. Uniformiran in zanimiv kolektiv, ki mu je bila dodeljena glavna odrska vrtača, si je s svojim energičnim in dovršenim nastopom gotovo pridobila nekaj novih simpatij, a niso pustili toliko zadovoljstva, kot so ga vzbudili štirje zaporedni bendi na malem odrskem podiju: zasedba Redotting kot nekaj sijajnega in čisto novega na domači rockovski sceni, Kormorana z neverjetno bobnarsko baterijo, Svojat s svojimi atraktivnimi aranžmaji in genialnimi besedili ter za finale še Suzi Soprano z udarnostjo in norim stikom s publiko.

Odvilo se je seveda še enkrat toliko koncertov, prav tako solidno odigranih. Vsakemu bendu na odru se je videlo, da je prišel z nekim nepopisnim veseljem za biti del tako posebnega in idiličnega festivala. Nedvomno pa smo se tudi poslušalci stežka, a z veliko mero hvaležnosti in zadovoljstva v nedeljskem jutru odpravljali proti domu.  

Brigita Gračner