Zakaj je minister Simoniti sabotiral obletnico pesnika Kajuha v »njegovem« letu?
Nova vlada je ravnokar rojeno leto razglasila za Kajuhovo leto kot poklon pesnikovi ustvarjalnosti in njegovi vlogi v kolektivni zavesti Slovencev. Glede na to, da se je pesnik rodil 13. decembra 1922 se verjetno sprašujete, zakaj odločitev zamuja za leto? Obletnica se zaznamuje z enoletno zamudo, saj prejšnji minister za kulturo Vasko Simoniti leta 2022 ni želel razglasiti za leto pesnika Kajuha. Karel Destovnik s partizanskim imenom Kajuh, pesnik, prevajalec in narodni heroj, je leta 1943 padel pod streli orožnika slovenskega rodu. Ta je bil v množici nemških vojakov, ki je partizane, borce znamenite XIV. divizije, presenetila na Žlebnikovi domačiji, kjer so v hudi zimi prenočevali med prebijanjem iz Bele krajine proti Štajerski, da bi izpod okupatorjevega jarma osvobodili nova ozemlja. Osrednja slavnostna akademija ob Kajuhovem letu bo točno na ta dan, 21. februarja, ko bo minilo 79 let, odkar je veliki pesnik padel v boju za svobodo.
V Narodni in univerzitetni knjižnici so pred dnevi, torej tudi z zamudo, odprli osrednjo razstavo ob 100. obletnici njegovega rojstva naslovljeno Čas življenja in čas smrti. Kajuh in njegovo življenje sta med drugim predstavljena preko fotografij, rokopisov in osebnih predmetov. Kajuh je psevdonim in partizansko ime pesnika, ki se je kot Kajuhov Tonč prvič podpisal v partizanih konec leta 1942, dejansko pa gre za ljudsko poimenovanje ptice ujede, kanje oziroma kanjuha. V zgolj šestih letih, od leta 1938 do 1943, je ustvaril več kot 150 pesmi, ki so bile do leta 2021 prevedene v 21 jezikov, malo več kot polovica pa jih je uglasbenih, nekatere celo večkrat. Kajuh slovi kot partizanski pesnik, pesnik upora in upanja. Mnoge pesmi je uglasbil skladatelj Rado Simoniti, oče nekdanjega ministra za kulturo Vaska Simonitija. Slednji je ostal zvest ideologiji stranke SDS, ki si prizadeva revidirati zgodovino, predvsem tisto, povezano z drugo svetovno vojno. Predlog, da bi država z najvišjimi častmi počastila stoto obletnico Kajuhovega rojstva, ki je bila v tretjem mandatu Janševe vlade poslana tedanjemu ministru za kulturo Vasku Simonitiju, je ostal brez odziva. Vladi je raje predlagal, naj leto 2022 razglasi za Plečnikovo in Tartinijevo leto, saj sta tudi ta dva praznovala okrogli obletnici rojstva. Simonitija je poleg tega, da so na petkovih protestih brali Kajuhove pesmi, motilo, da je pesnik pripadal mladi generaciji revolucionarjev, ki so si revolucijo predstavljali v duhu Sovjetske zveze.
V današnjih razmerah kulturnega boja je France Balantič nekakšen protipol Kajuhu. Pesnika sta pripadala različnim političnim stranem, ki je enemu po vojni prinesel priznanje in drugemu izločitev iz kulturne scene. Druži ju dejstvo, da svoje pesniške slave nista doživela, saj sta oba umrla stara 22 let. Balantič je leta 1943 padel kot pripadnik slovenske antikomunistične, belogardistične vojske v Grahovem. Po osamosvojitvi je predvsem emigrantska skupnost iz Argentine vztrajala, da se Balantiča prizna v imenu »pravega slovenstva,« ki ga je zatiralni režim komunistične oblasti izobčil. Njegove pesmi so brali na proslavah, ki jih je organizirala vlada pod vodstvom stranke SDS. Za drugo stran je njegovo ime obteženo z »antislovenskim« značajem, z izdajstvom domobrancev. Skozi leta se sistematično veča prostor odmerjen Balantičevi liriki, pri tem pa je mnogokrat na delu poziv k spravi, ki očitno ne velja v primeru Kajuha. Obe politični strani se borita za svoj nabor besedil, avtorjev in z njimi povezanih razlag in vrednot, ki jih določenemu občinstvu predstavljajo kot tiste temeljne za »slovenstvo.« Pred osmimi leti se je Matična knjižnica Kamnik preimenovala v Knjižnico Franceta Balantiča. Ob tej priložnosti so Simoniti in drugi podpisniki javne izjave zapisali, da Balantič izpričuje strahotno tragedijo slovenskega narodnega občestva, ki je v labirintu druge svetovne vojne povsem odpovedalo, se predalo najnižjim strastem in si zato v najtemnejši uri zunanje agresije prizadejalo nepopisne do danes nezaceljene rane. Balantič kot pesnik sprave, torej.
Ko gre za Kajuha in njegovo poezijo, ta izpričuje nujnost človeka, ki v zgodovinskem trenutku, v katerem se je znašel, nima druge alternative kot zoperstaviti se novi realnosti, z idejo vzpostavitve novega in pravičnejšega sveta za vsakogar. Kajuhove pesmi so nosilke tega izvirnega poetičnega poslanstva, zato nobena politika ne bi smela biti v dvomih, ali ga častiti ali ne. Kajti Kajuh ne pripada ne levim ne desnim, ampak je pesnik upora proti temeljnim družbenim nepravičnostim. Zato vzemite v roke njegovo zbirko Pesmi, saj je uporniška poezija zmeraj aktualna, ne zgolj v Kajuhovem letu.
