Za dialog sta potrebna dva

Sloveniji je bilo konec leta 2020 3258 samozaposlenih v kulturi. Med njimi so posamezniki, ki se ukvarjajo s klasičnimi umetniški poklici, kot so slikarji, kiparji, ilustratorji in igralci, ki so z izjemo zaposlenih v najbolj institucionalizirani umetnosti pri nas – gledališču – večinoma vnaprej obsojeni na prekarne oblike dela. Med njimi pa najdemo tudi kritike, urednike, fotografe in druge, ki jih v srečnejših okoliščinah najdemo tudi v bolj stabilnih oblikah zaposlitve.

Ministrstvo za kulturo bi področje samozaposlenih rado uredilo na sistemski ravni, denimo z ukinjanjem poklica urednika iz nabora možnih poklicev, ki lahko dobijo status samozaposlenega v kulturi. Čeprav bi mnogo samozaposlenih urednikov raje videlo pogodbo z vsemi pritiklinami, kot sta na primer plačan dopust in možnost bolniške, si založbe, revije in časopisi tega pogosto finančno ne morejo privoščiti. V Nacionalnem programu za kulturo 2022–2029 je ministrstvo zapisalo nekaj ciljev, za katere društvo nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture Asociacija pravi, da jih niso skomunicirali s samozaposlenimi. Zato se je še enkrat treba vprašati ali ne gre – kot od nastopa Vaska Simonitija trdijo protestni slogani – za ministrstvo proti kulturi?

Povečanje števila samozaposlenih iz 1803 leta 2015 na 3258 leta 2020 predstavlja 80-odstotno povečanje in naj bi ministrstvo finančno obremenilo za dodatnih 3,6 milijona evrov. Zato se jim zdi edino smiselno, da pogoje za pridobitev statusa zaostrijo. 

Poskusi oteževanja pridobivanja tega statusa z zavlačevanjem podpisa pogodb s strani ministra so bili lani eden glavnih razlogov za (nazadnje sicer neuspešno) interpelacijo ministra. Kljub pozivom varuha človekovih pravic Petra Svetine, ki je omenjeno označil za kršitev načela ekonomičnosti postopka, načela varstva pravic stranke v postopku in načela dobrega upravljanja, v zadnjem času ponovno poslušamo pričevanja o zavlačevanju s podpisom pogodb tako za pridobitev kot za podaljšanje statusa.

Število delavcev v kulturi, ki status pridobijo, načeloma ne vpliva na večanje finančnega problema. Ministrstvu za kulturo se zdi večji problem to, da večina samozaposlenih zaprosi za pravico do plačevanja socialnih prispevkov, ki jo pridobijo tisti, ki so se na svojem področju izkazali z vrhunskimi dosežki, hkrati pa njihov povprečni dohodek zadnjih treh let ne presega zneska 20.051,28 evrov na leto bruto. Ob tem v Nacionalnem programu za kulturo ne omenjajo, da so do plačila socialnih prispevkov iz istega fonda upravičeni tudi duhovniki in religijski delavci, ki jim prispevke brez dokazovanja vrhunskosti na svojem področju prav tako plačuje Ministrstvo za kulturo. Pravzaprav je Simoniti leta 2008 samo par dni pred koncem mandata rimskokatoliški cerkvi za 45 let v brezplačno uporabo podaril Blejski otok. V sedmem paketu protikoronskih ukrepov pa je nameravala vlada trajno zvišati državno kritje socialnih prispevkov verskim uslužbencem, kar je z amandmajem preprečila opozicija. Za njihove prispevke je ministrstvo sicer že leta 2014 plačevalo 1,682 milijona evrov letno. 

Glede na to, da se je v zadnjem letu proračun ministrstva povzpel na rekordnih 238 milijonov evrov in da se na podlagi že potrjenega proračuna za prihodnje leto napoveduje še zvišanje na 244 milijonov evrov, se zdi 3,6 milijona, kot je znašalo povišanje količine izplačil socialnih prispevkov od leta 2015, neznaten strošek. Poleg tega takšne izjave kažejo na nepoznavanje pogojev sodobne kulturne scene. Ministrstvo je v nacionalni program zapisalo, da je povečanje števila samozaposlenih in nevladnih organizacij v zadnjih petih letih plod »neselektivnosti pri podeljevanju statusov na področju kulture. S takšno strategijo postaja Ministrstvo za kulturo socialni korektiv, namesto da bi skrbelo in spodbujalo ustvarjalnost in podpiralo kakovost umetniškega ustvarjanja.« Danes to rešujejo tako, da samozaposleni čakajo na odgovor glede podaljšanja ali potrditve statusa tudi že več kot štiri mesece, čeprav je v zakonu določen dvomesečni rok, ki pa ne predvideva sankcij za kršitelja, torej za ministrstvo. Pogojev skoraj nemogočega pridobivanja varne oblike zaposlitve v kulturni sferi, v programu ni problematiziralo.

Kot konkretne cilje reševanja statusa samozaposlenih v kulturi si ministrstvo predstavlja vključevanje samozaposlenih v delo javnih zavodov, kar se že dogaja, saj tudi zavodi sicer ne bi mogli delovati. Prav tako si je za cilj postavilo urejanje pravic in obveznosti samozaposlenih v digitalnem okolju z uporabo sodobnih tehnologij, kar je le še ena od floskul. Zapisali pa so še, da je treba »doseči tudi večjo transparentnost pri pridobivanju in ugotavljanja upravičenosti do statusa.« 

Na drugi strani nevladne organizacije v kulturi od nove vlade pričakujejo izboljšanje socialnega položaja ustvarjalcev. Opozarjajo, da je trenutna obravnava neustrezna, saj jih izključuje iz snovanja vseh politik, zapostavlja pri odzivu na posledice pandemije, ki jih še vedno čutijo, ne skrbi za razvojno delovanje področja, zamejuje dostop do sredstev, infrastrukture in socialnih pravic. Društvo Asociacija pa dodaja, da nov Nacionalni program nevladnih organizacij ni obravnaval ustrezno, ker jih »umešča v zasebni sektor, čeprav je njihovo delovanje neprofitno, programi so v javnem interesu, po delovanju so bližje javnim zavodom.« Želijo si, da bi nova vlada akcijski načrt, ki bo sledil Nacionalnemu programu, posredovala v javno razpravo, kar naj se s predlogom programa sploh ne bi zgodilo. Zato še toliko bolj banalna izpade izjava Vaska Simonitija, ki prejšnji teden ni zaznal ironije, ko je dejal: »Nekateri mislijo, da je dialog to, da se z njimi pogovarjaš, oni pa potem uveljavljajo tisto, kar mislijo, da je edino pravilno. Zlasti to velja za stranko Levica, ki je nestrpna in nemogoča za kakršenkoli dialog.« 

V Nacionalnem programu za kulturo ne omenjajo, da so do plačila socialnih prispevkov iz istega 
fonda upravičeni tudi duhovniki in religijski delavci, ki jim prispevke brez dokazovanja vrhunskosti 
na svojem področju prav tako plačuje Ministrstvo za kulturo.

Pia Nikolič