Na Gimnaziji Jožeta Plečnika v Ljubljani so na učiteljski konferenci sprejeli predlog, da se v hišni red k pravilu o disciplini in redu doda tudi del o vedenju in oblačenju, ki je zelo splošen. Ne nalaga nič konkretnega, ne zapoveduje ali prepoveduje določenih oblačil, niti sankcij za oblačenje vanje. Še najbolj odpira vprašanje ali je res pri šolskih dejavnostih oblačenje tisto, kar je potrebno obravnavati kot (ne)primerno. V Sloveniji imajo osnovnošolci in srednješolci pri izbiri oblačil, ki jih nosijo v času vzgojno-izobraževalnega procesa, vso svobodo. Vsaj do tiste meje, ki jo postavijo starši. Šolskih uniform pri nas ni, prav tako ne splošno sprejetega kodeksa oblačenja. Zakaj se je torej o tej temi sploh smiselno pogovarjati?
Morda zato, ker v večini takšnih primerov predpisi ciljajo predvsem na primerno oblačenje učenk. Zadnji odmevnejši primer prepovedovanja določenih oblačil sega nekaj let nazaj. V eni od osnovnih šol so deklicam od tretjega razreda dalje prepovedali v šoli nositi majice na naramnice. Staršem so pojasnili, da ne zaradi (ne)spodobnosti ampak zato, da jih po ramenih med dejavnostmi na prostem ne opeče sonce. Kot rečeno je to, kako je kdo oblečen, popolnoma njegova stvar. Zakaj naj bi se torej deklicam predpisovalo, kako morajo biti oblečene?
Šole so javne institucije ne zasebni prostori, ki bi lahko omejevali vstop s predpisanimi oblačili. Nikakor pa ne smejo diskriminirati po spolu. V šolskem prostoru moramo biti še posebej pozorni na vse pojavne oblike neenakosti, saj vzgojno-izobraževalni sistem temelji na načelu enakosti vseh učencev. Pereče področje problematike neenakosti v šoli je spolna neenakost, ki ni neposredno povezana sprimernostjo oblačila. Temu področju bi morale šole posvečati dobršno mero pozornosti ter obravnave. Zakaj se vzpodbuja ali tolerira določena vrsta vedenja, ki se smatra kot (ne)primerna za dečke in druga za deklice?
Vprašanja ali so za šolo primerna vsa oblačila ali ne in ali se učitelji kdaj obregnejo vanje, niso ključna za razumevanje odnosov v izobraževalnem procesu. Posvetiti se je potrebno temu, kako se regulira primerno vedenje, ki se vsiljuje prek neformalne sankcije za spolno neprimerno vedenje s strani vrstnikov in tudi prek formalne kazni ali grožnje s strani avtoritete, ki jo predstavljajo šolski delavci. Vedenje učenca mora biti usklajeno s standardi, ki so socialno konstruirani v okviru ženske in moške vloge. Niso pa se (v primeru Gimnazije Jožeta Plečnika) recimo javno lotili razprave o dokaj pogostem fantovskem nadlegovanju punc na šolskih hodnikih, tako imenovanega »šlatanja« oziroma otipavanja, ki je »normalizirana« praksa odraščajočih dečkov.
Podoba pridnega, sodelujočega, upoštevajočega in nemotečega učenca se sklada s podobo pridnega dekleta. Težava, ki se razvije iz takšnega pojmovanja je stereotip, da učenke dobivajo boljše ocene od učencev, ker naj bi bile marljive ter sodelujoče, in ne nujno inteligentne. Če se učenkino vedenje ne sklada z naštetimi značilnostmi, jo učitelji favorizirajo v manjši meri kot moteče učence. Moteče vedenje dečkov naj bi namreč bilo »naravno«. Prilagodljivost dečkov se učiteljem zdi bolj zanimiva kot pa trud deklic, da bi storile kar se od njih pričakuje s strani učiteljev. Posledično se pri dečkih njihova napadalnost do deklic tolmači kot normalna, kot del fantovskega odraščanja.
Nepravilno oblačenje?
Vzgojno-izobraževalno delo naj se torej organizira tako, da omogoča razvoj, ki je optimalen za vse učence ne glede na njihov spol. Kot osrednji cilj slovenskega šolstva se v temeljnih dokumentih navaja prav zmanjševanje neugodnih dejavnikov okolja, ki bi utegnili negativno vplivati na učenčev razvoj in učenje. Skladno s tem si morajo učitelji prizadevati k zmanjševanju razlik med spoloma na področju izobraževanja. Tudi oblačenje narekujejo spolno označeni modni trendi, popkulturna industrija in seveda korporativni interesi uveljavljenih blagovnih znamk. Mladim pred računalniškimi zasloni vsiljujejo idealizirano podobo privlačne in podredljive ženske ter tekmovalnega in uspešnega moškega. Podobi čednega dekleta in tekmovalnega dečka sta nerealistični, vendar še vedno obstaja splošno prepričanje, kakšna naj bi bila tipični deček in tipična deklica, ki je zakoreninjeno tudi v procesu izobraževanja.
Spolni stereotipi imajo dve poglavitni funkciji: usmerjajo vedenje glede na specifično spolno vlogo ter pomagajo oblikovati otrokov razvoj v katerem se otrok nauči veščin, ki jih bo uporabljal v odraslosti. Danes šolstvo vzpodbuja v učencih avtentične in kreativne procese, skratka, edinstvenost vsakega posameznika, ki da ga je vsaj v sferi izobraževanja potrebno obvarovati pred posegom sleherne avtoritete, a hkrati do neke mere še zmeraj reproducira stereotipne spolne vloge. Problematiziranje oblačenja učencev lahko služi zgolj kot sprožilec debate o teh ključnih problemih izobraževanja in vzgoje mladih deklic in dečkov.
