Le kdo ne pozna ponarodelih pesmi, ki jih je napisal »fant s kitaro« Tomaž Domcelj?
Slovenske glasbe sin
Iz nadarjenega in vražjega kitarista s Šubičeve gimnazije se je prelevil v ikono slovenske glasbe. Kitarist, pevec, kantavtor. Jezikoslovec. Svetovljan. Popularen in razvpit, predvsem pa samosvoj. Vse to je Slovenskega naroda sin, ki zadnje desetletje živi med Slovenijo in svojim ljubim španskim otokom Lanzarote, kjer prezimi in uživa v vseh radostih, ki jih ležerno otoško življenje ponuja. Tomaž Domicelj pravi, da je v svojem življenju dosegel vse. Za njim je pet desetletij bogatega glasbenega ustvarjanja, v katerih je zaznamoval zgodovino slovenske popularne glasbe. Njegov glasbeni opus se piše naprej, tako diskografsko kot izvajalsko Domicelj še ni rekel zadnje besede. Tomaža smo zmotili v uživanju nedeljskega popoldneva.
Kakšne so vaše nedelje, Tomaž?
Moje nedelje so takšne kot vsi drugi dnevi. Vstanem sicer uro kasneje kot ob delavnikih, zajtrkujem, včasih zelo zdravo, včasih pa je zajtrk klasično angleški. Ob tem se spominjam besed igralca Michaela Caina, ki je tipičen angleški zajtrk Ham&eggs opisal z besedami »Heart attack on plate« ali v prevodu, infarkt na krožniku. Tako začnem dan. Medtem ko spijem veliko čaja pregledam, kaj je novega, kakšno je vreme, ali je zunaj 24 stopinj Celzija ali samo 22. Pred kratkim smo imeli na Kanarskih otokih kar nekajkrat tako imenovano Kalimo, to je najdrobnejši prah, ki prileti iz Afrike. Med novicami me zanima tako dogajanje po svetu kot v Sloveniji. Med aktualijami je seveda veliko novic povezanih s pandemijo Covida. Novicam običajno sledi nakupovanje, kakšen sprehod, uživanje na soncu, vrtna opravila, ukvarjam se tudi s figami, vinsko trto, mangovci, avokadom, mandljevci in oljkami, tukaj sem postal čisto pravi ljubitelj kmetijstva in dela ne zmanjka.
Zelo rad tudi kuham, tako da se z veseljem lotim priprave kosila oziroma večerje. Dan zaključim z obiskom prijateljev ali dobrim filmom. V Španiji so nori na filme z igralcem Stevenom Seagalom ali Jean-Claude Van Dammom.
Nedavno smo izbrali evrovizijsko predstavnico za Evrosong 2021, ste spremljali izbor?
Edina zmagovalna formula Evrovizije je, da ni formule. Za Špance denimo velja, da so vedno v finalu, ker so med ustanovitelji izbora, zato lahko tudi več tvegajo. So privilegirani, ker so vedno uvrščeni neposredno v finale. V Sloveniji sem slišal, da bo šla Ana Soklič na Evrosong v Rotterdam s svojo pesmijo na podlagi nekakšnega razpisa. Tukaj v Španiji gre vse bolj na odprte karte. Spominjam se, pred leti, so bili najbolj znani španski kantavtorji pozvani, da prispevajo svoje skladbe za tri zmagovalce španskih talentov. Zmagala sta duo, fant in dekle, ki sta se predstavila s prijaznim polvalčkom, a vidnega uspeha nista dosegla. Mislim, da sta se na koncu uvrstila še slabše kot Slovenija. Na Evroviziji res nikoli ne veš.
Kako pa kaj španščina?
Razumem čisto vse. Ne govorim pa prav dobro, ali če sem čisto iskren, se mi niti ne da. Morda se bo slišalo kot izgovor, toda špansko sem se začel učiti že leta 81′, zaradi srčnih vezi na otoku Tenerife. Kar nekaj še znam iz tistih časov, predvsem pa imam precej zajetno besedišče. Malo govorim tudi italijansko, francoščino sem se učil nekaj let, veliko besed je sorodnih. Slovenci vse razumemo, kar nam kdo skuša povedati, Španci pa niso takšni. Zanimivo je, da te popravljajo v pogovoru, kar te recimo Angleži ne bi nikoli. Tukaj to počno vsi, od prodajalcev v trgovini, glasbenikov do izobražencev. Sploh to velja za starejše, ki pa so kljub temu izjemno navdušeni, ker vidijo, da se trudiš govoriti v njihovem jeziku.
V tem tednu praznujete 73. rojstni dan. Poznamo vas kot ikono slovenske glasbe. Kdaj ste se začeli zavedati, da je glasba vaše resnično poslanstvo?
Verjetno že v gimnaziji. Brez dvoma pa leta 67′ ko sem prvič odšel v Anglijo. Svoj prvi resen denar pa sem zaslužili šele po prihodu nazaj domov, ko sem v reviji Antena objavil tri potopisne članke. Honorarji so bili odlični, še posebej, če jih primerjam z današnjimi.
Se še spominjate svoje prve avtorske skladbe?
Mislim, da je bilo v četrtem letniku gimnazije. Sošolka Blaženka Arnič mi je pomagala napisati note, besedilo je napisal Kostja Gatnik, pesem pa sem poslal na natečaj za Slovensko popevko. Naslov je bil »Sedem je ljudsko število«, žal pa odgovora na natečaj nisem dobil nikoli. Moje začetke je zaznamovalo tudi mladostniško popotovanje ali avtostop s kitaro do Pulja, kjer se mi je zgodilo mnogo zanimivih stvari. Nastala je tudi pesem »Zgodba o kravi, plešastem človeku in policajih«, ki jo še danes za zabavo zaigram. Zelo »Smolarjevski« komad in sploh ni tako slab, ker seveda temelji na resničnih dogodkih. Ko sem se leta 1967 ponovno vpisal na fakulteto, sem začel resneje delati z glasbo, predvsem prevode. Prejel sem povabilo na televizijo, hoteli so, da izvajam komad Pietre, od nekega francoskega kantavtorja po imenu Antoine. Takratnemu uredniku dr. Urbanu Kodru sem se uprl in zavrnil ta predlog. Pesem mi je bila trapasta v nasprotju s tem, kar jaz verjamem in sem. Namesto tega sem predlagal, da bi zapel pesem Barve, ki sem jo sam prevedel v slovenščino, šlo je za originalno pesem Colours od Donovana, ki je bil takrat velika zvezda v Angliji. Posnetek še vedno obstaja. Prav to je bil razlog za povabilo v zabavnoglasbeno televizijsko serijo »Karavana Zapravljivček«, pod vodstvom urednika Dušana Hrena. Zelo sem mu hvaležen, da si me je takrat upal prepustiti v ekipo, ki je štela velika imena kot so Rafko Irgolič, Pero Dimitrijević, Bele vrane, Lidija Kodrič,, Jožica Svete, Marjana Deržaj… Spominjam se poletja ’68, ko sem v Novigradu v živo odpel »Kam so šle vse rožice«, kasneje pa sem na ljubljanskem stadionu zaigral in odpel še »Don’t Think Twice, It’s Allright«, pesem Boba Dylana. Na podlagi vsega tega so me povabili k snemanju samostojne plošče, obenem pa sem spremljal tudi Majdo Sepe na opatijskem festivalu. Na dvanajststrunsko kitaro sem zaigral uvod in zaključek, medtem ko je Majda vmes pela pesem »Človek, ki ga ni«, ki jo je na besedilo Branka Šoemna napisal Jure Robežnika. Prejeli smo prvo nagrado. Opazili so me srbski producenti, zanimal jih je moj kantavtorski potencial. Povabljen sem bil v Novi Sad na prvi festival kantavtorjev, kjer so bili med nastopajočimi Arsen Dedić, Zvonko Špišić, Zafir Hadžimanov, Đorde Marjanović… ostal sem brez besed. Star sem bil 21 let in lahko si mislite, da sem »tekel« proti Novemu Sadu od navdušenja in časti, da bom lahko nastopal sredi vseh teh velikih imen.
Vaši začetki so bili v skupini, imenovani Helioni?
Na kopališču Kolezija smo se neko poletje srečali s kitaristom Iztokom Krasnikom. Ob tem moram povedati, da sem bil takrat malo važen najstnik, kitaro sem se učil že dobrega pol leta in za uspešno zaključen tretji letnik sem dobil električno kitaro Framus, model Hollywood, ki je stala 50 tisoč dinarjev. Za primerjavo, takratna plača moje mame je znašala 37 tisočakov, šlo je za ogromen nakup. Kitaro mi je prodal zelo dober kitarist, sicer inženir Boto Milošević. Kasneje jo je od mene kupil Pavle Kavec, danes je na žalost ne najdemo več. Res škoda. V pogovoru mi je Iztok povedal, da ga bend ne zanima več, zato mi je prav tam, na Koleziji, predal bend Helioni, v katerem smo bili potem člani Brane Kacjan, bobnar iz Savskega naselja, kitarist Andrej Mavsar Mavs, basist Roman Homan in moja malenkost. Za petega člana smo izbrali pevca Jerneja Junga, ki sem ga poznal še iz osnovnošolskih let.
In tako je peterica preoblikovanih Helionov začela z vajami?
Tako je. Vadili smo v zaklonišču na Vošnjakovi ulici. Jeseni istega leta sem uredil nastope na Šubičevi gimnaziji, ki sem jo obiskoval. Leto pred tem so tam nastopali Škorpijoni, kjer sem celo sodeloval z orglicami, spomnim se, da so se mi še posmehovali, ko sem povedal, da se bom vrnil na ta oder s svojim bendom. Ampak točno to se je zgodilo. Toda tik pred prvim nastopom je prišlo do razhoda z ritem kitaristom in nenadoma smo ostali samo štirje. Kaj sedaj? Nastop je napovedan, najti moramo rešitev… Potem sem se spomnil, da Jernej Jung igra kitaro, halo, odlična ideja! Verjeli ali ne, vadili smo celo noč. Predstavljate si, nobenih telefonov, nič. Moj oče je šel do Jungovih staršev prosit, če lahko Jernej ostane z nami in vadi vso noč, saj smo vendar bili še mladoletni in šoloobvezni. Naslednji večer je bil premierni nastop na »Šubički«. Prišlo je ogromno ljudi, tudi glasbenih kolegov. Peli smo trije, čisto v slogu Beatlov in koncert je bil fantastičen. Celo tako dober, da smo repertoar kar dvakrat »odžagali«.
Slava Helionov je bila kratka?
Res je. Jernej ni imel najboljših ocen in zaradi negodovanja staršev je Helione zapustil kmalu po novem letu. Naš zadnji skupni nastop je bil novoletni. Šli smo na prireditev nekega šahovskega kluba v Kočevje. Zaželeli so si »moderne« glasbe, silvestrovanje pa se je odvijalo v neki telovadnici. Takrat je bila pot iz Ljubljane v Kočevje precejšen podvig. Avtomobilov nismo imeli. Iz zaklonišča na Vošnjakovi smo svoje instrumente po snegu odpeljali na dveh saneh do glavne železniške postaje. Z nami je bil tudi moj oče, da nam je pomagal in sani odpeljal nazaj domov. V Kočevju smo igrali vso noč, dobili smo pijačo, jedačo, prenočišče in povrhu vsega super dobro plačilo. Mislim, da je bilo to takratnih 125 tisočakov. Za primerjavo: skupina, ki je tisto novo leto nastopala v Festivalni dvorani, je dobila zgolj 100 tisočakov. Prvega januarja smo se vrnili v Ljubljano z vlakom. Ne samo, da je bila potniška železniška povezava med Kočevjem in Ljubljano, vlak je vozil celo na prvi dan novega leta 1966 in to na soboto, si lahko mislite?
Jerneja Junga je v Helionih nasledil Janez Bončina Benč?
Najprej sem pomislil na svojega prijatelja Tomaža Pengova, potreboval sem pevca, kitarista, ki bo tudi dobrega videza. Nad idejo »resnega« banda ni bil najbolj navdušen, zato mi je predstavil svojega soseda s Prešernove ulice, Benča. Povabili smo ga na vajo, zaigral je en solo in po nekaj taktih sem ga ustavil in rekel »Si že notri«. Do poletja smo tako Helioni nastopali z njim, naš zadnji koncert je bil na kopališču Kolezija. Bobnar Brane Kacjan je šel nato k vojakom, sam sem študiral, Benč pa je dobil ponudbo od Mladih levov. Tako so se naše poti razšle na Koleziji, kjer sem svojo »Helionsko« pot začel in tudi končal.
Kdaj se je zgodil prvi samostojni, kantavtorski koncert?
Kaj kmalu zatem, ko sem se prvič vrnil domov iz Anglije. Na povabilo Adolfa Jenka, ki je vodil plesno šolo, sem nastopil med plesom v Festivalni dvorani. Akustična kitara, orglice in jaz. Nastopil sem z nekaj svojimi skladbami in ljudje so ponoreli. Zavedal sem se, da je glasba moje poslanstvo in da je to tisto, kar hočem početi.
Kot nadarjenega študenta jezikoslovja, ki se je zelo resno ukvarjal tudi z novinarstvom in v Angliji celo z dopisništvom, bi vas profesionalna pot lahko odpeljala tudi v drugo, morda medijsko smer?
Res je. Ob tem moram povedati zanimivo anekdoto, ki se mi je zgodila ob nastopu v Ljutomeru, leta 2013, v počastitev dvestote obletnice rojstva prleškega jezikoslovca Franca Miklošiča. Nekaj verzov svoje pesmi smo zapeli tudi v ciganskem jeziku, namreč Miklošič je bil prvi, ki je naredil slovar ciganskega jezika, še v avstro-ogrski monarhiji. Naslednji dan se je v okviru praznovanja na odru pojavila gospa doktor Orožen, moja profesorica s fakultete, ki je govorila o slavističnih dosežkih Frana Miklošiča. V prijetnem pogovoru sem ji razkril obžalovanje, da nisem svoje poti nadaljeval v akademskih vodah. Odvrnila mi je, da mi prav nič ni treba biti žal, ker da svoje kantavtorstvo ravno tako dobro peljem po pravi poti.
Ni najbolj pogosto, da se profesionalni glasbeniki spogledujejo z akademsko sfero, ki ni povezana z glasbenim področjem?
Najbrž to kar drži. A veste, da najprej sploh nisem hotel študirati jezikoslovja? Moja strast in želja je bila arhitektura oziroma dizajn. Ampak takšne smeri takrat sploh še ni bilo. Dizajn je bil samo eden izmed izbirnih predmetov, pa še to samo v zadnjem letniku fakultete. Ko sem videl, koliko statistike, računanja in risanja je potrebnega, sem to željo opustil. Če bi študij oblikovanja obstajal takrat, mi najbrž študij slovenščine in angleščine še na misel ne bi prišel. Ampak zgodilo se je, kot se je moralo. Mislim, da sem danes veliko boljši tekstopisec, kot bi bil arhitekt oz. dizajner. Strast do oblikovanja je bila res velika. Še kot otrok sem hodil po vseh mogočih sejmih, pobiral kataloge in se navduševal nad logotipi. To mi je prišlo prav kasneje, ko je začela izhajati revija Stop in sem za nekatere svoje prispevke sam risal hipijevske naslove. Tudi za svoje podjetje in trgovino Dots Records sem grafično podobo naredi jaz, enako za nekaj plošč.
Poročeni ste z izjemno umetnico, kiparko in slikarko Ireno Brunec. Očitno je, da vama je ljubezen do umetnosti skupna?
Še kot majhen otrok sem imel srečo, da je bila naša soseda akademska slikarka Cita Potokar. Nadstropje više je živel akademik in profesor Riko Debenjak, ki je veljal za enega vodilnih slovenskih grafikov. In kot da to ni dovolj, je v našem bloku za sosednimi vrati živel tudi slikar Miha Maleš. Z vsemi tremi smo bili res v dobrih odnosih in lahko si mislite, kakšen umetniški pečat so pustili v meni. Tudi med prijatelji sem imel mnogo ustvarjalcev, denimo Kostjo Gatnika, slikarja, grafičnega oblikovalca in ilustratorja, s katerim prijateljujeva še iz najstniških let. Likovna umetnost je bila vseskozi del mojega življenja in ostaja še danes.
Najbrž se strinjate, da se likovna in glasbena umetnost prepletata?
Seveda. Tako pri nas kot v tujini obstaja cela vrsta glasbenikov, ki so hkrati tudi likovniki. Gotovo veste za Boba Dylana in njegove »kracarije«, Leonarda Cohena, Joni Mitchel, Tonyja Bennetta, Ronnieja Wooda in številne druge. Prepletanje ni nič nenavadnega, podobno je z glasbo in medicino. Ogromno zdravnikov je zelo dobrih glasbenikov, predvsem na klasičnem področju.
Pred kratim sem na malih zaslonih zasledil intervju s pisateljem Ferijem Lainščkom, ki si je, na primer, sprva želel na likovno akademijo.
Katera oseba je najmočneje vplivala na vaše življenje in ustvarjanje?
Zagotovo oče, ki mi je ves čas podpiral. Mama se je nad mojo glasbo do smrti zgražala in me niti enkrat v življenju ni videla nastopati. Mama si je želela, da bi postal inženir ali zdravnik, zabavne glasbe ni smatrala za poklic, tega se je celo sramovala. Ko sem jo prepričeval, da sem popularen, je z grozo v očeh izjavila, da jaz sploh nisem popularen, ampak razvpit.
Po drugi strani je imel njen oče, moj ded, poseben vpliv name, odlično je igral orglice.
V profesionalnem življenju pa mi je zelo veliko pomenil Dečo Žgur. Prepričan sem, da je to še vedno eden najbolj prezrtih glasbenih ustvarjalcev in eden največjih poštenjakov, kar jih imamo v Sloveniji. Morda je prezrt ravno zaradi zadnjega. Od Dečota sem se veliko naučil in sem ga zelo spoštoval in ga bom vedno. Kadarkoli ga vidim, se ga razveselim. V avtorskem smislu pa je name prav gotovo najgloblje vplival Jeff Griffin, s katerim sva se spoznala pred petdesetimi leti. Bil je producent na BBC-ju in od prvega dne sva iskrena prijatelja. Eni izmed njegovih dosežkov so denimo prvi satelitski prenos rokerskega koncerta skupine Jethro Tull iz New Yorka, prva turneja Eltona Johna v Sovjetski zvezi, med drugim je odkril Queene, bil je eden izmed producentov koncerta Live Aid leta 1985, sodeloval je z Led Zepellini, Davidom Bowiem in Pink Floydi.
Med nastopajočimi je največji vtis name naredil glasbenik Alexis Korner, ki sem ga zelo dobro poznal. Ko je na novega leta 1984 žal umrl, mi je pozneje neskončno manjkal v Angliji, sploh ker sem tako rekoč v nekaj letih izgubil dva očeta – svojega in angleškega. Brez Alexisa jaz ne bi bil takšen, kot sem in najbrž ne bi toliko dosegel, kot sem.
Le redki vedo, da lahko po vaših zaslugah beremo prevode življenjepisov največjih glasbenih velikanov. Od kod se je porodila ideja za to?
Ko sem se vrnil iz vojske me je poklicala kolegica s fakultete, danes jezikoslovka, Elizabeta Bernjak. Ker je delala za Pomursko založbo je iskala nekoga, ki bi prevedel neko knjigo, ki me niti slučajno ni zanimala. Namesto tega sem ji ponudil prevod »Bound For Glory«, avtobiografijo velikega ameriškega kantavtorja Woodyja Guthrieja, človeka, od katerega se je učil sam Bob Dylan. Za test sem prevedel eno poglavje in po pregledu so mi dali zeleno luč. Takratni urednik Jože Hradil je bil nad prevodom zelo zadovoljen, jaz pa tudi, saj sem med delom užival in prevod končal pred dogovorjenim rokom.
Po tem uspehu so sledili prevodi biografij Boba Dylana, The Beatles in Elvisa Presleyja.
Od kod črpate energijo za vse svoje podvige?
Čista genetika. Oba starša sta bila polna energije in idej. Jaz sploh ne mislim, da sem nadpovprečen, bolj se mi zdi, da vsi ostali delajo manj in so videti slabše za svoja leta. Skrbim za zdrav duh v zdravem telesu in to me ohranja v dobri kondiciji. A nič pretiranega, vsega po malem, samo da ostajam v ravnovesju.
Nekje sem zasledila, da je Tomaž Domicelj edini »band«, ki še ni razpadel?
Pravzaprav drži. Sem one-man-band, igram orglice, kitaro in z nogo tolčem ob tla, kar so, malo za šalo, trije instrumenti ter vokal in jaz še vedno obstajam v svoji izvirni različici.
Na kateri svoj hit ste najbolj ponosni?
Največja sta bila seveda Jamajka in Avtomat. Med ostalimi skladbami pa mi veliko pomenijo, recimo, zgodovinsko-izpovedna Jože in Janez, ki je dolga kar devet minut. Kar se tiče rokenrola absolutno Hondoidi oz. Zajahaj svojo Hondo. V profesionalnem smislu je to gotovo Kamionar (Žena, jutr imam furo spet), od instrumentalnih je to Blues na deževen dan, kar se tiče satirično osebnih mi je najbližje Letnik 48′, od najbolj bluzovskih pa zagotovo Gospod direktor. Gre za skladbo iz leta 1972, izvajal sem jo z basistom Čarlijem Novakom in bobnarjem Dragom Gajom, in ta skladba je res zažigala. Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo to, da mi na koncertih ni nikoli, nikjer, nihče izrekel glasbene želje za »Danes bo srečen dan«. Za vse druge pesmi se derejo v občinstvu, celo za najbolj neznane pesmi, za ponarodelo »Danes bo srečen dan« nikoli. Res pa je, da ko zaigram uvod, ljudje takoj zapojejo. Kljub vsemu je širše gledano najbolj znana in zato najpomembnejša pesem, bila je nagrajena in ne nazadnje sem z njo tudi največ zaslužil.
Kaj pa Slovenskega naroda sin?
To je pesem, ki je skorajda »uradno« zimzelena, a marsikdo zmotno misli, da je ljudska pesem. To je čisto izvirna, moja pesem. Ampak ljudje so pač, saj veste…. Pri svojem poslu sem imel precej opravka s precej nevarnimi ljudmi, ampak če so približno izobraženi ali naravno pametni točno veš, pri čem si. Z morskim psi pa ne veš nikoli. So nevarni, ne najbolj pametni in nepredvidljivi. Če imaš v življenju opravka z ljudmi, ki so na nivoju kitov ubijalcev in delfinov, se da marsikaj narediti, če pa imaš opravka z ljudmi, ki so kot morski psi, je zelo hudo.
Vam je za katero pesem žal, da ni vaša avtorska?
Žal mi je, da nisem napisal take pesmi kot je Daleč je za naju pomlad Adija Smolarja. In njegova Zelo počasi je zelo dobra pesem. Od Šifkota (Andreja Šifrer op. p.) sta krasni Stoj Marija in Za prijatelje. Takoj, ko sem slišal to pesem, sem vedel, da bo zmagal na popevki.
Katerega slovenskega kantavtorja občudujete?
Fenomenalen je Iztok Mlakar, on je država zase. Tudi Bučar (Rudi Bučar op. p.) ima precej dobrih stvari, malo bi mu popravil dikcijo, kot večini svojih primorskih kolegov. Podobno velja za Tulia Furlaniča in Iva Mojzerja. Veste, slaba dikcija odvrne ljudi, ker skladbe preprosto ne razumejo. Škoda, ker je izjemno veliko dobrih izvajalcev in skladb. Tudi Kreslin (Vlado Kreslin op. p.) mi je všečen, čeprav gre večina zaslug za njegove glavne uspešne skladbe v glasbeno-producentskem smislu pokojnemu Miru Tomassiniju Tomasu.
Negotovi časi pandemije so večini spremenili življenje, kaj to pomeni za ustvarjalce in prepotreben navdih za pisanje?
Trenutno nič, ker čisto ne pišem. Časi so taki, da se pripravljam na poletne koncerte in hkrati ne vem, ali jih bomo lahko izvedli ali ne. Kaj igrati, kaj ne? Veste, ukvarjati se z ustvarjanjem na eni in verjetnostjo odpovedi koncertov na drugi, je zelo nehvaležno. Časi so povsem nepredvidljivi, kdo ve kaj bo do poletja?
Koncerti z maskami mi niso ljubi. Ne na odru, ne v občinstvu. Konec koncev niti zvok ni takšen, kot bi moral biti, ne moreš se povezati z občinstvom, ni prave energije. Ampak, očitno je to nova realnost. Glasbeniki, podobno kot športniki, ne moremo imeti tako velikega premora. Padeš iz forme in težko se vrneš nazaj. Zame je morda še nekoliko lažje, ker sem solist, za vse tiste, ki so v skupinah in primorani vaditi, ustvarjati in živeti skupaj, pa si ne predstavljam, kako bodo šli naprej. Kaj pa lahko naredimo, če bodo ti in novi virusi z nami naslednjih deset, dvajset let? Nova realnost, na katero se bomo morali navaditi. Časi, ki so bili, so mimo. Lahko se strinjamo ali ne, lahko nam je všeč ali ne, samo nehajmo se že pritoževati in rušiti vse okoli sebe.
Obstaja pozitivna misel, ki vas »dvigne« v boljše razpoloženje?
Ena moja skladba je prav takšna in včasih jo igram za začetek koncerta. »Rad bi vedel, kaj resnično hočem in česa si želim, vendar je presneto lep občutek, če vem česa nočem«, to je še zmeraj moje življenje. Srečen sem, da mi v življenju nikoli ni bilo treba delati tistega, česar nisem hotel.
Ljudje najbrž ne vedo, da ste strasten zbiratelj viskijev. Koliko jih je v vaši zbirki?
Imam kar 750 steklenic in zbiranje se nadaljuje. Svojega letnika rojstva (1948 op. p.) še nimam v zbirki, najstarejši šteje žlahtnih 57. let. Zbirateljsko žilico imamo Domicelji v krvi. Prava pijača je lahko res dobra. Za viskije so potrebni čas, potrpljenje in žilica. To je dolgotrajno in natančno delo. Najmanj 10-12 let je potrebnih za dober viski. Škoda, da v Sloveniji ni volje za to, ker imamo odličen ječmen, žita, kvas in vodo. Le pravega potrpljenja in kapitala ni. Šnops prevlada…
Če lahko bi bil še enkrat mlad, je začetek ene izmed vaših pesmi. Lahko nadaljujete misel?
Če bi lahko še enkrat začel, mislim, da ne bi veliko stvari naredil drugače. Predvsem pa ne bi želel biti še enkrat mlad in vedeti vse to, kar vem danes. Najbrž bi zafrknil vse, kar sem ustvaril. K sreči je bilo v življenju veliko stvari narejenih zelo spontano, ali pa z veliko slepe vere v uspeh in glej, res je bilo tako! Danes preveč razmišljamo, tehtamo, se odločamo, včasih je bolje, da ko začutiš nekaj, se tega kar lotiš. Mislim, da sem v življenju naredil vse, kar sem hotel.
