Pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok so v jugoslovansko ustavo zapisali leta 1974, zakonodaja pa je že po drugi svetovni vojni postopno omogočala splav žrtvam posilstva in drugih kaznivih dejanj ter iz socialnih razlogov. V Sloveniji je, po podatkih statističnega urada, zadnja ženska zaradi takrat že dovoljenega splava umrla leta 1986. Domači pro-life aktivisti se zadnje čase krepijo v svoji množičnosti in vse bolj aktivno agitirajo, da bi spodnesli sedemdesetletno tradicijo avtonomnega odločanja žensk o svojem telesu.
Ena od najbolj aktivnih iniciativ za življenje je Pohod za življenje, ki je po lastnih besedah nastala iz želje, da bi javnost ozaveščala o lepoti in dostojanstvu vsakega človeškega življenja. Maja letos se je pohod odvil v Mariboru. Udeležence je med drugimi nagovorila tudi zdravnica Marta Globočnik Kukavica, ki je povedala, da se o začetku človeškega življenja vsi bodoči zdravniki učijo na fakulteti. Vsi naj bi vedeli, in to je po njenem neizpodbitno dejstvo, da se življenje začne ob spočetju. Sama pa se kot zdravnica specialistka za pljučne bolezni srečuje prav s to željo po živeti. Jasno je spregovorila proti evtanaziji in namignila, da sta s splavom zgolj dve vrsti »ubijanja« človeka. Shod je vodila ena najbolj prodornih slovenskih »proliferk« Urška Cankar Soares, ki se je izobraževala na šoli za evangelizacijo v Rimu. Na svojem Twitter računu redno objavlja aktivistične čivke, kot je tale komentar o transseksualki: »Srce se ti para, ko poslušaš žensko, ki ne ve, če bo kdaj sploh lahko imela otroka zaradi eksperimenta spremembe spola. Dovolj travmatično je že samo dejstvo, da nikoli ne bo mogla dojiti. To tragedijo je treba nasloviti. Preden pride k nam.«
Osrednje mesto med organizacijama, ki se »borijo za življenje«, v Sloveniji zavzema zavod Živim, ki sta ga leta 2011 ustanovila zakonca Katarina in Marko Nzobandora. Zavod je bil, skupaj s še dvema pro-life organizacijama Sara center in Nosečniški center Mamin svet, soorganizator konference pro-life centrov držav z Balkana z naslovom Together for life. Ta je od 30. maja do 2. junija letos potekala v Planini pri Rakeku. Na njihovi spletni strani piše, da gre za zaseben zavod, ki pomaga družinam v stiski, ženskam v krizni nosečnosti, tistim, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo, in staršem, ki trpijo zaradi izgube otroka. Organizirajo pro-life izobraževanja, namenjena srednješolcem in študentom. Eno od njih nosi naslov Biti za življenje znotraj kulture smrti. Izobraževanje pa promovirajo z besedami: »Obravnava ’vročih’ tem iz moralno etičnega, družbenega, medicinskega področja s pestro izbiro odličnih predavateljev. Brezplačna pijača in prigrizki vključeni!«
Ena od predavateljic je tudi Tina Čerin, socialna pedagoginja, avtorica številnih člankov in otroške slikanice Vito in njegova mama nista sama. Po opisu slikanice sodeč ta nosi jasno pro-life sporočilo: »Mamica v zgodbi se najprej sooči z zapuščenostjo, a svoje upanje najde v Božji tolažbi. Prav Božja tolažba pa ji da moč za ljubezen do svojega otroka, zato ga z veseljem sprejme. Sporočilo slikanice je predvsem, da je vsak otrok čudovit dar in da težave, s katerimi se soočajo starši, ne zmanjšajo njegove vrednosti.« Čerin je aktivna v publicistični promociji ideologije »za kulturo življenja,« o čemer priča odgovor neki študentki, ki je v spletnem časopisa Aleteia potožila, da je edina v svojem razredu, ki je proti splavu in se zato boji nasprotovanja sošolcev in družbe. Čerin pomiri študentko s sledečimi besedami: »Pomembno je, da si globoko povezana z Bogom, saj v resnici ne stopaš le v boj z ljudmi, temveč vstopaš na bojno polje med Bogom in njegovim največjim sovražnikom. Moč za to poslanstvo najdeš v molitvi.« Odgovor implicira, da so tisti, ki so proti splavu, na strani dobrega in resnice, nasproti pa so največji sovražniki boga, nekdo s komer se ne polemizira, ampak ga je kot nosilca zla potrebno »premagati«. Tu ni prostora za spravo.
Valentina Pikelj sodi med v medijih bolj izpostavljene »proliferke«, ta v Sloveniji vsako leto organizira in vodi pobudo 40 dni za življenje. Po njenih besedah gre za »iniciativo, ki skuša preko molitve, posta, ozaveščanja lokalne javnosti in miroljubnega bdenja izprositi milost prenehanja umetnega splava v svojem kraju.« Povedano po domače, gre za protestiranje pred Ginekološko kliniko proti opravljanju splavov. V Sloveniji je v vseh letih, torej od 2015, po njenih besedah, pri teh protestih sodelovalo okoli 250 ljudi. V ZDA je takšno početje veliko bolj obsežno, prav tako na Hrvaškem.
Pro-life kampanje so po vsej Evropi del retradicionalizacijskih procesov in Slovenija v tem prav nič ne zaostaja. Še podatek za konec: slovenske mladostnice opravijo najmanj splavov v Evropi. Očitno je to posledica dostopa do pomembnih informacij o tem, kako preprečiti neželeno nosečnost, obenem pa potrjuje, kako ključno je imeti dober dostop do učinkovite kontracepcije. Leta 2023 nasprotovanje učinkoviti kontracepciji zveni kot slaba šala, a vse več organizacij in vplivnic gibanja za življenje agresivno promovira opuščanje kontracepcije v imenu božje volje.
