Volitve intervju: dr. Matej Tašner Vatovec, Levica

Dr. Matej Tašner Vatovec je poslanec Državnega zbora, član poslanske skupine Levica. V preteklem mandatu je bil vodja poslanske skupine in član več delovnih teles. Tako kot v preteklosti, tudi letos kandidira v volilnem okraju Koper I. Z njim smo se pogovarjali o aktualnem dogajanju.

Stranka Levica se je porodila iz gibanja civilne družbe ob vseslovenski vstaji leta 2014. Kašno je vaše mnenje glede trenutnih petkovih protestov? So po vašem mnenju upravičeni?

Protesti so več kot upravičeni – so nujni. Začeli so se pred 103 petki kot odziv na nasilje oblasti. In to nasilje oblasti lahko ponazorim z dvema podobama: dostavljavcem hrane, ki je zato, ker je pojedel burek za malico na stopnišču cerkve brez maske, dobil 400 evrov kazni, in reperjem Nikolovskim, ki so ga policisti vlekli s Trga republike, ker je bral Ustavo Republike Slovenije. Poleg ljudi, ki so želeli izražati svoja menja, pa je aktualna vlada vršila desant na vse državne institucije in si podredila parlament: koalicija si je zagotovila večino v odborih državnega zbora in s pomočjo poslancev DeSUS, SNS in narodnih skupnosti sprejemala zakone, ki so izrazito uperjenim proti interesom ljudi, kot je bil recimo Zakon o vodah, ki so ga ljudje zavrnili na referendumu. Več kot leto dni je hirala novinarje in ostale zaposlene na STA, v zaključku mandata si je s pomočjo teh istih pomočnikov popolnoma podredila RTV in s tem zaključila kadrovski cunami, ki je na vodilne položaje postavil predvsem vojake SDS – take ljudi, ki se spravljajo na civilnodružbene organizacije in jim grozijo, ker vabijo ljudi na volišča.

Ob razglasitvi epidemije in naročilih medicinske opreme se je izkazalo, da so nekatere osebe blizu te vlade, zaščitno opremo prodajale »uspešneje« kot druge. Tudi računsko sodišče je v svojem revizijskem poročilu zapisalo, da je bil proces nabave oziroma nakupa zaščitne opreme pomanjkljiv in neučinkovit. Kako bi vi izpeljali omenjeni postopek, da bi bil preglednejši?

Kar se je dogajalo okoli z epidemijo povezanih javnih naročil zaščitne opreme in medicinskih pripomočkov je kriminal. Kljub temu, da je bilo potrebno nakupe izvesti hitro, je to izjemno slab izgovor za vse. Počivalškovi golf respiratorji in servet maske, Toninovi izgubljeni avtobusi in kemični svinčniki Rajka Janše niso napake, ki so se zgodile zaradi hitenja. Gre za načrtno zlorabo oblasti v času krize za servisiranje zasebnih interesov. Že danes je brez posebnih sprememb možno javna naročila izvesti hitro, učinkovito in transparentno. Tudi te nakupe bi lahko izvedli na ta način. Država ima celo zakonske možnosti, da proizvodnim obratom, ki lahko izdelujejo potrebno opremo, naloži, da za potrebe države takšno opremo izdelajo. Lahko tudi omeji ceno takšne opreme. Možnosti, da bi se nakupi opreme izvedli transparentno, hitro in učinkovito, so obstajale takrat in obstajajo danes. Je pa res, da celoten sistem slovenskih javnih naročil temelji na preširoki svobodni volji naročnika. V konkretnem primeru so se naročniki odločili za provizije, korupcijo in klientelizem.

Rusija je 24. februarja začela vojno z Ukrajino z namenom denacifikacije Ukrajine in osvoboditve Donbasa. Evropska unija je nastopila enotno pri obsodbi ruske agresije in sprejela sankcije proti Rusiji na vseh področjih. Kako gledate na dosedanje dejavnosti Vlade RS glede vojne v Ukrajini? Bi karkoli spremenili glede odziva na ukrepe proti Rusiji?

Odziv vlade na vojno v Ukrajini ima veliko pomanjkljivost: je podrejen notranjepolitičnim interesom predsednika vlade in zaradi tega prignan do skrajnosti in škodljiv. Pozivi k zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino s strani NATA in grožnje s tem, da imajo tudi druge države poleg Ruske federacije jedrske konice, so klici k širitvi konflikta in vojni, ki bi se prelevila v svetovni jedrski spopad. Glavni in na srečo osamljeni kurjač takih idej je naš predsednik vlade. Ena od večjih napak je tudi zahteva po prepovedi uvoza plina iz Rusije. Gre za potezo, ki bo kratkoročno prizadela predvsem ljudi, ki se ogrevajo na plin. Vse alternative, ki jih ponuja vlada, predvsem uvoz plina od drugod, bodo dražje. Prva reakcija bi seveda morala biti razmislek o diverzifikaciji energentov v Sloveniji in močne javne investicije v obnovljive vire energije, ki bi zagotavljali samooskrbo. Predstavniki vlade pa sanjajo o plinskih terminalih v severnem Jadranu, katerim smo v Istri rekli zelo jasen ne že pred več kot dvajsetimi leti. Odzivi in ukrepi proti Rusiji bi tako morali biti predvsem ciljani, usmerjeni proti ruskemu režimu, njegovim funkcionarjem in oligarhiji, ki ta režim napaja. Glavni namen vsega bi moralo biti intenzivno iskanje diplomatske rešitve, končni cilj pa čimprejšnji mir in dogovor o varnostnih zagotovilih za Ukrajino in Rusijo, da bi preprečili nadaljnje vojaške intervencije.

Ob ukrajinsko-ruski vojni smo priča tudi propagandni vojni. Informacije z vojnih področij v Ukrajini je težko neodvisno preverjati, uvedena je cenzura s strani Rusije, tudi EU in ZDA so prepovedale oddajanje ruskih medijev. Kako v tem informacijskem kaosu sprejemati medijske informacije? 

Vsako medijsko informacijo bi morali v takih okoliščinah spremljati kritično. Gre za spopad dveh imperializmov: ZDA (z NATOM) in Ruske federacije. Vsak od njiju vidi Ukrajino kot območje vpliva, zato ne čudi, da je vojno pospremila tudi medijska vojna. Ko je Putin napadel Ukrajino, sem najprej naredil sredi noči pogledal poročila na CNN in Russia Today. In takoj je bilo jasno to, kar sem dejal prej. Vsaka stran je opravičevala tisto, kar je potem prišlo po 24. februarju. Ob hudi medijski cenzuri, dezinformacijah in lažnih novicah je zato predvsem pomembno, da se zavedamo širše slike tega, kaj se v Ukrajini pravzaprav dogaja in kakšne učinke bo to imelo. Vojna, ki se bije v Ukrajini, je vojna med vladajočimi razredi vpletenih držav. Gre za spopad za prevlado interesov ZDA in RF. Na sredini vsega tega so delavke in delavci, zlasti ukrajinski in ruski, ki umirajo in bežijo iz vojnih območij. Resne dolgoročne posledice bodo prizadele tudi EU, medtem pa ZDA iščejo rešitev za dobavo plina v Venezueli in si manejo roke, ker ima orožarska industrija spet »resne« odjemalce.

Vlada RS, predvsem Ministrstvo za notranje zadeve se je zelo hitro odzvala na begunsko problematiko in nakazala, da je Slovenija pripravljena na sprejetje večjega števila beguncev. Ob tem je minister Hojs s tvitom, ki ga je kasneje izbrisal, sprožil razpravo o »pravih« in »nepravih« beguncih. Mislite, da res obstaja razlika med begunci?

Hiter in humanitaren odziv tako Slovenije kot EU v primeru ukrajinskih beguncev je seveda pozitiven. Hkrati pa je razgalil vso bedo in dvoličnost tako domačih kot bruseljskih oblastnikov. Med begunci seveda obstajajo kulturne, materialne, socialne in druge razlike. Ne bi pa smela obstajati nobena razlika v njihovi obravnavi. A vsesplošna protibegunska politika je pri nas prisotna že dlje časa. In ta politika je že danes delala razlike med begunci. spomnite se le rasističnih navodil policije, ki je morala biti na mejnih prehodih bolj pazljiva pri obravnavi potnikov s pretemno poltjo, prekošato brado in podobno. Ta mikrofašizem je postal del našega vsakdana. Država mora ponuditi zaščito vsem, ki bežijo pred vojno, gospodarskim in okoljskim opustošenjem ali so kakorkoli preganjani. Ne glede na državo porekla, barvo kože, socialni, finančni ali drug status in ne glede na katerokoli drugo osebno okoliščino. Žico na meji smo z žegnom EU dobili pod »sredinsko« vlado Mira Cerarja. Nezakonita vračanja beguncev na Hrvaško in policijsko nasilje nad njimi je začela izvajati taista vlada, ob molku EU. Ljudje, ki bežijo pred bombami, ki padajo na Kabul, Damask ali Tripoli, govorijo isti jezik kot ljudje, ki bežijo pred bombami, ki padajo na Kijev, Mariupol ali Odeso. To je jezik žalosti, strahu in bolečine.

Ob zaprtju Ruskega kulturnega centra, se je v medijih razvila debata o bojkotu ruske kulture.Kakšno je vaše mnenje glede prepovedi ruske kulture tako v Sloveniji,  kako bi vi glasovali glede zaprtja omenjenega centra, če bi bili prisotni in kakšno je vaše mnenje glede omejevanja ali bojkotiranja ruske kulture? 

V vsakem takem primeru moramo ločiti med režimom in ljudstvom. Po takšni logiki bi morali že davno prenehati brati klasike ameriške literature, saj so ZDA zradirale z zemlje marsikatero mesto na svetu. Gre za barbarizem, nič drugega. To sem izpostavil tudi ob sprejemanju Deklaracije o vojni v Ukrajini v državnem zboru. Zaprtju Ruskega kulturnega centra nasprotujem, gre za še eno v vrsti samovoljnih dejanj trenutne koalicije v imenu borbe za demokracijo. A tu moram poudariti še eno hinavščino: naši domači branitelji demokracije so v svoji srži putinisti. Putin je s svojo politiko destabilizacije Evrope izdatno podpiral skrajno desne stranke, kot so Nacionalna fronta Marine Le Pen v Franciji, Liga Mattea Salvinija v Italiji ali Fidesz Viktorja Orbana na Madžarskem. S kom se brati naš predsednik vlade? Vprašanje je seveda retorično.

Prvi teden predvolilne kampanje, če ne še dlje, je v medijih močno odmevala vojna, ki je druge teme potisnila daleč v ozadje predvolilnih debat. Katere tematike in izzivi bi bili po vašem mnenju  poudarjeni med volilno kampanjo, če ne bi bilo vojne?

Vse tematike, ki vplivajo na kakovost življenja ljudi – na vse te tematike bo seveda imela resen vpliv tudi vojna v Ukrajini, ne glede na to, koliko časa bo še trajala. Prva je socialna varnost. Ljudje so se zaradi zdravstvene krize začeli soočati z draginjo, z vojno v Ukrajini se je ta le še zaostrila. Dvigajo se cene osnovnih živil, energentov in goriv. Zato bi se morali prvenstveno ukvarjati s tem, kako zagotoviti, da bi vsi čim lažje prebrodili to draginjo. Tega se z energetskimi boni en teden pred volitvami ne bo dalo rešiti. Ministrstvo za delo, recimo, po sedmih letih še vedno ni naredilo preračuna minimalnih življenjskih stroškov, ki je ključen za dvig plač in socialnih transferjev. Omejitev cen goriv se je vlada lotila šele po dolgih pritiskih s strani opozicije – ko smo v Levici vložili zakon. Razmislekov o omejevanju cen hrane sploh ni bilo, da o načrtih za vzpostavitev prehranske in energetske samooskrbe sploh ne govorim. Drugo so zagotovo vprašanja zdravstva. Trenutna vlada je ravno zdravstveno krizo, ki je razgalila v kako občutljivem stanju je naše zdravstvo, izkoristila za to, da bi spodbudila nadaljnjo privatizacijo zdravstvenega sistema. Javni zdravstveni zavodi so pokali po šivih, ugotovili smo, kako primanjkuje zdravnikov, predvsem pa ostalega zdravstvenega osebja, od strežnic do medicinskih sester. V Španiji, recimo, je vlada odredila »vpoklic« zdravstvenega osebja iz zasebnih subjektov – tega pri nas niso želeli niti slišati in zasebniki so mirno čakali, da mine najhujše, medtem ko bi lahko pomagali na intenzivnih enotah ali pri obravnavi drugih pacientov. Onkologija je zaradi covida stala in škoda zaradi prepoznih diagnoz raka bo velika. Ampak ne, vlada je covid izkoristila, da naslika zdravstveni sistem kot pomanjkljiv in promovira svojo idejo o privatizaciji zdravstva. Pogovarjati pa bi se morali o tem, kako ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki je nepravično, in o prepovedi opravljanja dela zdravnikov v javnih in zasebnih zavodih hkrati, ki so eden od glavnih vzrokov sistematičnega ustvarjanja čakalnih vrst. Nenazadnje bi se morali pogovarjati tudi o pomanjkanju dostopnih stanovanj, tako za mlade kot starejše – upokojenci so tu, tako kot mladi, posebej na udaru – in o nevzdržnih razmerah na nepremičninskem trgu: s cenami za kvadratni meter ki ponekod dosegajo pet tisočakov in o oderuških najemninah za študente (in ostale). S tem bomo zanikali prihodnost celim generacijam mladih in zanikali, kar so v preteklosti naredile cele generacije starejših. Za konec naj omenim še stanje demokracije v Sloveniji. Dve leti trenutne vlade sta pokazali, kako krhka je lahko  demokracija in kako ranljive so lahko že izborjene pravice. Ne samo podrejanje medijev in institucij – na udaru so temeljni dosežki povojne družbe: delavske pravice, sindikalni dialog, zdravstvo, šolstvo. Pravzaprav vsi pozitivni dosežki jugoslovanske ureditve so v tem trenutku tarča nekakšnega revanšizma. Zato moramo, če ne želimo v Sloveniji madžarskega scenarija, 24. 4. množično na volitve in temu revanšizmu, ki deluje v spregi z zasebnimi interesi vladajočih, reči ne.

Jan Bednarik