Voajerizem v času novih medijev
Življenje, v katerem vsakdo gleda, ker vsak igra in vsak igra, ker vsakdo gleda
Danes živimo v svetu vizualne kulture. Podobe nas ves čas nagovarjajo. Razvoj digitalne tehnologije, računalništva, mobilne telefonije in internetnih medijev, ki smo mu priča v zadnjih desetletjih, je dodobra zaznamoval celotno kulturo. Zaradi prenasičenosti z vizualnimi podobami se zmožnost kritičnega vrednotenja zmanjšuje.
Moderna družba se je oblikovala z vzponom potrošniške družbe in ima posledično narcistični značaj. Poleg nenehnega ukvarjanja posameznika s samim seboj je vse bolj normalno, da nas privlačijo vse plati življenja drugih. Zanima nas, kaj se dogaja z njimi, sosedi, Facebook prijatelji, bivšimi sošolci, tudi zato, ker si sami želimo biti objekt njihovega pogovora. Naša življenja so z vzponom novih tehnologij z vsakim dnem bolj javna in razkrita, kar zveni kot nočna mora. Vendar pa je publika bistvena za premagovanje negotovosti, ki jo v sebi nosi sodobni človek, zato lahko sklepamo, da so prav socialna omrežja okolja, v katerih lahko preizkušamo različne identitete, podobe in geste. Z njihovo pomočjo ustvarjamo javno identiteto, ki pa je pogosto povsem drugačna od tega, kar v resnici smo.
Opazovati in biti opazovan je zgodovinsko izkazana potreba družbenih bitij. Preprosto povedano ljudje si želijo popestriti lastno življenje z opazovanjem življenja drugih. Spomnimo se na gladiatorske igre v starem Rimu ali na popularnost pornografije. Konec 19. stoletja so si Parižani v živalskem vrtu lahko ogledovali predstavnike »divjih ljudstev«. Nube, Bušmane, Somalijce, Dahomejce, Araukane, Ašante, Eskime in druge. Podobne razstave so takrat prirejali tudi drugod po Evropi in v ZDA, vse pa so bile dobro obiskane in donosne atrakcije. Zdi se, da zanimanje za tovrstne »razstave« izhaja iz fascinacije z opazovanjem divjih živali v ujetništvu, ki je že stoletja razvedrilna človekova dejavnost. Seveda predstava o živalih in njihovem obnašanju, ki jo dobi obiskovalec živalskega vrta, ni nič bolj realna od tiste, ki mu jo posreduje televizija. Ključno je to, da v živalskem vrtu lahko vidimo žive živali. In četudi je vsakemu obiskovalcu jasno, da žival gleda izza ograje in da ne gre za srečanje v divjini, ni odveč poudariti, da to zavedanje ne spremeni dejstva, da iz tega, kar vidi v živalskem vrtu, sklepa na realnost. Prav prikaz realnosti je namreč tisto, za kar si živalski vrtovi najbolj prizadevajo, kar legitimira njihovo izobraževalno vlogo in jih dela najbolj privlačne za obiskovalce. Vendar pa so živalski vrtovi natančno kontrolirana okolja, prirejena očesu opazovalca.
Virtualni prijatelji
V resničnostnem šovu ne gre za to, da bi z ljudmi ravnali kot z živalmi. Čeprav se tako mnogokrat zdi, gre za to, da se udeležence kakor živalske vrste izoblikuje po vnaprej zamišljeni podobi občinstva. Resničnostni šov uporablja anonimneže za uprizoritev spektakla, zato je potrebno v isti prostor spraviti ljudi različnih specifičnih psiholoških profilov in zanetiti konflikt. Sociolog z univerze v Ohiu Steven Reiss je pred časom anketiral Američane in jih vprašal, zakaj so jim resničnostne oddaje tako zelo ljube. Večina je odgovorila, da so oddaje izvrstna tema pogovorov s sodelavci in prijatelji. Drugi razlog pa je bil, da si po napornem dnevu želijo sprostitve in odklopa. Če smo ljudje resničnostne oddaje na začetku le gledali in o njih razpravljali, lahko danes v njih sodelujemo. Na primer z izražanjem mnenj na družbenih omrežjih, glasujemo lahko za zmagovalce in tako dalje. Prav kmalu pa se bomo lahko zaradi napredne tehnologije še bolj aktivno vpletli vanje, recimo s holografsko televizijo. Gre za tehnološko posredovano širjenje spektakla v zasebnost ljudi.
Spomnimo se najbolj popularnih oddaj s slovenskih televizij, recimo Trenj in Piramide. Šlo je za televizijski formi, ki se poslužujeta »zabavljaške« tehnike pripovedovanja z izrazito personalizacijo, melodramatizacijo dogajanja. Značilen je opazovalno-nadzirajoči stil snemanja. V ospredju so dramatične človeške zgodbe in osebne izpovedi. Oddaji prisegata na intimno retoriko in na besedne obračune, ki preizkušajo sogovornike v maniri; kdo bo zdržal dlje, kar gledalce neznansko zabava in jim hkrati zagotavlja občutek distance, ki ga ustvarja posredovanost televizijske podobe.
Danes je povesem normalno, da ljudje dvomijo v kakršnokoli resnico in resničnost. Zdi se jim samoumevno, da so novice na televiziji prilagojene in manipulirane. Gre za posledico širšega premika v načinu, kako danes razumemo tehnološko posredovano realnost. Lahko rečemo, da so ljudje danes bolj ozaveščeni in zato manj nagnjeni k temu, da bi verjeli vsemu, kar vidijo in slišijo. A za družbo je problematično, da danes ni več samoumevno, da sploh še obstaja objektivna resničnost. Prav zato lahko nastajajoča množica uporabnikov na socialnem omrežju iz nič ustvari pripoved o usodi določene osebe ali virtualni dogodek z realnimi učinki, saj ni zavezana vrednostnemu kriteriju resnice. Sledi samonanašajočemu virtualnemu principu všečnosti in viralnosti.
