Večino umorov žensk v Sloveniji zakrivijo njihovi partnerji
Femicid v Sloveniji; 37. tiskana izdaja, dne 10. marec 2023
Konec preteklega leta se je pozornost javnosti usmerila v grozljivo zgodbo iz črne kronike. Odmeval je primer triintridesetletne matere dveh otrok, ki naj bi jo maja na Koroškem umoril mož. Pred tragičnim dogodkom je ženska prijavila nasilje v družini, a razlogov za pripor bojda takrat ni bilo. Za zločin, ko partner ubije partnerko, se v stroki uporablja izraz femicid, ki pa je v Sloveniji še zmeraj slabo poznan pojem.
V družbi, ki še vedno objektivizira ženske in jih krivi za stanje v družini, to ni presenetljivo. V zgornjem primeru so ljudi bolj zanimale pikantnosti kaznivega dejanja kot pa analiza vzrokov zanje. Povprečno beležimo v državi pet do sedem umorov žensk na leto, ki so posledica partnerskega nasilja oziroma nasilja v družini. Femicid je po uradni statistiki najpogostejši vzrok za nasilne in prezgodnje smrti žensk pri nas. Na državnem tožilstvu jih prav tako obravnavajo od pet do sedem na leto. S skrb vzbujajočo statistiko izstopa leto 2020, ko se je število kaznivih dejanj s področja intimnih partnerskih odnosov povečalo na deset. Razlog za takšen porast femicida v letu 2020 na tožilstvu pripisujejo epidemiji covid-19 in življenjskim razmeram, ki so nastale zaradi preventivnih ukrepov. Lansko leto so policisti podali šest kazenskih ovadb zaradi uboja oziroma umora, ki so ga nad ženskami izvedli njihovi (bivši) partnerji. V letošnjem letu sta se zgodila že dva takšna umora.
Sociologinja Jasna Podreka, ki se ukvarja s problematiko femicida, opozarja, da je krog ljudi, na katere (ne)posredno vpliva umor ženske velik – številka deset se lahko hitro poveča na več sto. Te osebe v uradno statistiko femicida niso vštete. V skoraj tretjini primerov moški poleg nekdanje ali aktualne partnerke umorijo še tretje osebe, ki so tako ali drugače povezane z žrtvijo in ji praviloma pomagajo pri izhodu iz nasilne zveze. Najpogosteje so to matere oziroma starši oškodovank, bližnje sorodnice ali prijateljice, v nekaterih redkih primerih tudi nov partner ali strokovno osebje, ki je par oziroma družino obravnavalo. Podreka v članku, posvečenemu femicidu, opozarja, da so intimnopartnerski umori žensk pogosto »napovedana« kazniva dejanja, ki se le redko zgodijo iznenada. Torej je že pred zločinom prisoten vsaj kakšen vidnejši dejavnik tveganja, kot so intimnopartnersko nasilje, storilčeve grožnje, izrazito ljubosumje in zalezovanje. Moški namreč partnerko praviloma umori po dolgem obdobju predhodnega »intimnega teroriziranja«, ki se najpogosteje manifestira kot fizično nasilje, to pa praviloma spremljajo tudi druge oblike zlorab in izkoriščanja. Sprožilci za hujše kaznivo dejanje nad ženskami so v Sloveniji zelo prisotni. Po podatkih vseevropske raziskave o nasilju nad ženskami, ki jo je izvedla Agencija Evropske unije za temeljne pravice, je v Sloveniji žensk, ki so bile do petnajstega leta starosti žrtve fizičnega in/ali spolnega nasilja s strani sedanjega partnerja, pet odstotkov in tistih s strani bivšega partnerja 21 odstotkov. Žrtev psihičnega nasilja s strani sedanjega partnerja je 20 odstotkov in bivšega partnerja kar 46 odstotkov.
Največja težava, ko gre za preprečevanje femicida, je majhno število prijav povzročiteljev. Skoraj dve tretjini umorov, v katerih so žrtve ženske, se zgodi tam, kjer povzročitelj ni bil prijavljen in se nasilje ni obravnavalo v okviru institucij. Po izkušnjah strokovnjakinj in strokovnjakov, ki na terenu obravnavajo žrtve in storilce, so ženske najbolj ogrožene v trenutku, ko sprožijo postopke, saj ima partner občutek, da izgublja moč nad svojo žrtvijo. Kar zadeva varnost žrtve po prijavi nasilja, slovenska zakonodaja določa izrek prepovedi približevanja žrtvi. Ta ukrep policija izreče za 48 ur in ga pošlje v presojo preiskovalnemu sodniku, ki ga potrdi in po potrebi podaljša, vendar največ do 60 dni. V primeru, da storilec krši ukrep približevanja, lahko državno tožilstvo sodišču predlaga strožji ukrep, denimo pripor, kar pa se ne zgodi dovolj pogosto. Tudi v primeru žrtve s Koroške sodnik ni odredil pripora, kljub ponavljajočim kršitvam ukrepa prepovedi približevanja s strani partnerja. Na vrhovnem državnem tožilstvu ocenjujejo, da je prepoved približevanja izjemno pogosto kršen ukrep, nadzor nad spoštovanjem prepovedi pa pomanjkljiv. Na tožilstvu zato razmišljajo o dodatnih ukrepih, kot so elektronska varovala, ki bi izkazovali, ali se je storilec približal oškodovanki oziroma prepovedanemu kraju.
Pri nas so za obravnavo nasilja v družini pristojni centri za socialno delo. Ti imajo v svojih rokah skoncentrirane preveč pristojnosti in medsebojno nezdružljivih vlog brez nadzora. Drugi sistemski problem je odsotnost nadzornih mehanizmov nad njihovim delom. Kar se tiče strokovnih nevladnih organizacij, se pri nas z nasiljem nad ženskami sistematično ukvarja samo Društvo za nenasilno komunikacijo. Lani so v programih nenasilne komunikacije obravnavali več kot 800 moških, število pa vsako leto zraste. Za pomoč žrtvam nasilja deluje društvo SOS telefon, pri katerem prejmejo približno 2300 klicev na leto.
Intimnopartnerski umori žensk so izrazito spolno zaznamovana dejanja, vzroke zanje pa moramo iskati v širšem družbenem sistemu spolne neenakosti in drugih družbenih neenakosti, v katerem se moška dominacija s sistemske, družbene ravni prenaša tudi na raven odnosov. Še danes, v 21. stoletju si nekateri moški vzamejo pravico do nadzorovanja življenja svojih partnerk. Pomembno je predvsem ozaveščanje ljudi, da bodo socialne mreže žrtev znale prepoznati nevarnost in pomagati ženskam. Največja težava pri odkrivanju nasilja in pomoči žrtvi je njihov strah pred maščevanjem in nezaupanje v uradne institucije. Pogosto žrtve ne zberejo poguma za prijavo, razlogov je več, ekonomska odvisnost ali grožnje nasilneža, da jim bo vzel otroke. V takih primerih je naša dolžnost, da ženski pomagamo izstopiti iz kroga zlorab in nasilja, pa naj smo njeni sorodniki, sosedje, prijatelji, znanci ali sodelavci.
