Obstaja velika verjetnost, da je vaše odraščanje globoko zaznamoval pravljični svet Ele Peroci. V Rogaški Slatini, kjer se je pravljičarka rodila, so ji posvetili letošnje leto, ko bi 18. novembra dopolnila okroglih sto let. Pred 110 leti je bila rojena še ena velika pripovedovalka Kristina Brenkova. Obe sta pustili močan pečat v slovenskem leposlovju za otroke. Peroci je najprej objavljala v Cicibanu, ki je nastal tudi s pomočjo legendarne urednice Kristine Brenkove.
Ela Peroci je slovensko mladinsko književnost soustvarjala dobrih 40 let. Napisala je nekatere, največkrat prebrane in ponarodele otroške pravljice: o muci, ki nevestnim otrokom odnaša copatke, o deklici Jelki, ki s svojim rumenim dežnikom poleti nad Ljubljano in pristane v Klobučariji, o stari hiši št. 3, ki bi jo morali podreti, pa jo naselijo otroci. Njene najbolj znane pravljice so: Hišica iz kock, Majhno kot mezinec, Muca Copatarica, Na oni strani srebrne črte, Ptičke so odletele, Siva miš ti loviš!, Za lahko noč … Mladinska knjiga je v počastitev jubileja ponovno izdala šest slikanic. Njeno literarno ustvarjanje je upodobila kopica znanih slovenskih slikarjev oziroma ilustratorjev, poleg »prvakinje« Ančke Gošnik Godec še Maksim Sedej, Ive Šubic, Lidija Osterc, Marlenka Stupica, Marjanca Jemec Božič, Jelka Reichman in mnogi drugi. Letos slavi tudi njena najslavnejša junakinja Muca Copatarica, ki je dopolnila 65 let. Nastala je leta 1957 kot drobna kartonska knjižica v Cicibanovi knjižnici in z risbami v ročni litografiji Ančke Gošnik Godec, toda že leta 1963 je izšla kot velika slikanica in leta 1972 dobila tudi televizijsko različico. Muco Copatarico gotovo prištevamo med najbolj vplivne in najbolj brane slovenske otroške knjige, natisnjenih je bilo več kot 170.000 izvodov.
Šlo je za pripovedovalko, ki se je v pisanju izrazito postavila na stran otroka in njegove domišljije. To je počela s posebno tenkočutnostjo in milino. Njena najbolj znana junakinja Muca copatarica v pravljici odnaša copatke, ki jih otroci niso pospravili za seboj, potem jih zakrpa in sešije nove po njihovi želji. Na ta način otroke s skrbnostjo in toplino navaja na red. Uspelo ji je izoblikovati privlačen tip sodobne mestne pravljice, saj je snov črpala iz doživljajev sodobnega mestnega otroka v tedanji literaturi so namreč prevladovale tematike iz kmečkega sveta. V pravljicah je problematizirala položaj otroka v družini in opisovala njegove stiske. Sredi petdesetih let je uveljavila formo kratke zgodbe, v kateri se prepletata resničnost in fantastika, s katero je ustvarila pravljično vzdušje, ki je tako navduševalo bralce, pa tudi strokovnjake za otroško in mladinsko književnost. Leta 1955 in leto kasneje je prejela Levstikovo nagrado, leta 1971 pa nagrado Prešernovega sklada.
Ela Peroci je leta 1970 dobila priložnost in čast, da napiše poslanico otrokom sveta. V njej je zaželela, »da bi vsem otrokom sveta odpirale okna in okenca v svet in človeško življenje najlepše knjige in da bi prav te knjige speljale tudi poti od človeka do človeka, mu prinesle srečo in mir iz dežele v deželo po vsem svetu.« Ela Peroci je ustvarila dragocen pravljični opus. Podobe in besede njenih pravljic so se vtisnile v podzavest mnogih in oblikovale naše zmožnosti zamišljanja ter prispevale k večji socialni občutljivosti.
