V službo grem, pa če me pobere

Vsi poznamo koga ali smo slišali za primere, ko so zaposleni na delovnem mestu prisotni kljub bolezni ali slabem počutju. Sebe in druge prepričujejo, da so zmožni delati, četudi je jasno, da trpi delovni proces, sodelavci pa so zdravstveno ogroženi. Prisotnosti na delovnem mestu za vsako ceno se strokovno reče prezentizem. Gre za očem prikrit, a še kako pereč problem tudi v slovenskih podjetjih. Zaposleni ostajajo na delovnem mestu, ker se počutijo nenadomestljive ali pa nimajo zamenjave, ki bi lahko delo opravila namesto njih. Ne gre zgolj za posledico storilnostno pogojene samopodobe, ampak je stalna prisotnost povezana s sistemskimi dejavniki: strahom pred izgubo plačila, ki zaposlenemu komaj omogoča pokrivanje tekočih življenjskih stroškov, družinskimi razmerami, pomanjkanjem delavskih pravic in drugih varovalk, ki pahnejo delavca v popolnoma odvisniški položaj. Na visoko stopnjo prezentizma vpliva predvsem negotovost zaposlitve. Ena od raziskav je spremljala zaposlene, ki so podpisali delovno pogodbo za nedoločen čas, in ugotovila, da se je raven odsotnosti zaradi bolezni pri teh povečal kar za dvakrat v primerjavi z obdobjem pred podpisom pogodbe.

Na brezpogojno prisotnost na delovnem mestu vpliva tudi specifičnost delovnega mesta. Veliko delavcev namreč reče, da raje delajo več kot osem ur na dan, ker so plačani po uri. Vzemimo delavce v gostinstvu, ki pogosto zaslužijo malo, ob tem pa velikokrat nimajo uradne bolniške in so hitro zamenljivi. Razumljivo je, da se bo, četudi bolan, natakar še naprej pojavljal na delovnem mestu. V mnogih storitvenih dejavnostih je zaposlenih premalo, zato se delavce vzpodbuja, da ne koristijo dopusta, saj nimajo zamenjave. V gostinstvu se recimo redko upošteva pravica do odmorov in počitka. V takšnih okoliščinah prihaja do preobremenjenosti, kar vodi v zmanjšano storilnost zaposlenih in povečano tveganje za prihodnjo daljšo odsotnost z dela. Po eni od raziskav neposredni stroški zdravljenja zaposlenih predstavljajo samo 24 odstotkov vseh delodajalčevih stroškov, kar  63 odstotkov od teh pa nastane zaradi posledic prezentizma. Pri zaposlenih stalna prisotnost v prvi vrsti spodbuja in vzdržuje kronične težave z anksioznostjo, depresijo in drugimi čustvenimi tegobami.  Po navedbah Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu so med najpogostejšimi vzroki za stres dolg in naporen urnik, preobremenjenost zaradi velike količine dela, negotovost zaposlitve, pomanjkanje podpore pri sodelavcih in nadrejenih, ustrahovanje in nadlegovanje.  

Posameznik je lahko na delu sicer prisoten, a ga ne opravlja optimalno, kar lahko zaradi narave dela  ostane prikrito, saj ni takojšnjih negativnih posledic, ki se pokažejo pri odsotnosti zaposlenega. V podjetjih se zato lažje vzpodbuja organizacijska kultura, ki pojmujejo bolniško odsotnost kot slabost posameznika. Kadrovski službi je v interesu čim bolj zmanjšati številke odsotnosti na koncu posameznega meseca, zato v podjetjih uvajajo številne ukrepe, ki naj bi nagrajevali in spodbujali prisotnost zaposlenih: v primeru krajše odsotnosti zaposleni ne prejme plačila za delovno uspešnost za daljše časovno obdobje, izplačevanje dodatka za prisotnost na delovnem mestu, podeljevanje nagrad zaposlenim, ki niso koristili niti dneva bolniškega dopusta. Na ta način prihaja do diskriminacije zaposlenih na podlagi osebnih okoliščin – zdravstvenega stanja, starševstva, nosečnosti in tudi spola. Zaposleni namreč zaradi navedenih osebnih okoliščin prejemajo nižje božičnice ali celo ostanejo brez njih, veliko pa je tudi neformalnih sankcij.

Bistven dejavnik za zmanjšanje prezentizma je izboljšanje zadovoljstva zaposlenih z delovnimi pogoji in plačilom. Nekdo z minimalno plačo si sploh ne more privoščiti bolniške odsotnosti.  Organizacijska kultura, ki spodbuja ostajanje doma v primeru bolezni, je povezana z varno zaposlitvijo in ustreznim plačilom tudi v primeru, ko je delavec odsoten z delovnega mesta. Smiselno je urediti delovno okolje, zmanjšati časovno obremenitev delavca, odpraviti nejasno razdeljevanje delovnih nalog in nerealna pričakovanja glede delovne uspešnosti. Breme odločitve, ali bo za vsako ceno ostal na delovnem mestu, je naloženo delavcem, ki pa so v podrejenem položaju v odnosu do delodajalca. Težava je torej v ekonomsko političnem sistemu in ne v neracionalni odločitvi posameznega delavca, da prednost pred zdravjem mnogokrat daje slabo plačanem delu.

Simon Smole