Po mnenju Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS), se je v času epidemije veliko otrok in mladostnikov znašlo v hudih duševnih stiskah. V zvezi so v sporočilu za javnost pozvali, da otroci in mladostniki ne smejo biti več žrtve nehumanih omejitev. Po navedbah ZPMS je opazno naraščanje težav z duševnim zdravjem, kot so osamljenost, strah, depresija ter razmišljanje o samo poškodovanju in samomoru.
V ZPMS se bojijo, da država z ukrepi za zaščito proti koronavirusu ne razmišlja dovolj premišljeno in da bo postala socialna distanca brezčasna stalnica.
“Politika, ki med drugim oblikuje tudi segment sociale in šolstva, ne sledi odgovornosti za slabe rezultate na področju duševnega zdravja naših otrok in mladostnikov,” je ocenila predsednica ZPMS Darja Groznik
Dodali so, da veliko otrok in mladostnikov, ki se obrača na TOM telefon, prihaja iz družin, ki jim že pred epidemijo niso nudile najbolj primernega in varnega okolja, zato je večji delež časa, ki so ga preživeli doma, poslabšal njihovo psihično stanje. O poslabšanju stanja namreč poročajo tudi otroci in mladostniki, ki prej niso imeli težav z duševnim zdravjem.
V Združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo so opozorili, da so otroški in mladostniški psihiatri v času epidemije beležili manj novih primerov, a so tisti, ki so prišli do njih, bili težji in so v veliko primerih trajali dlje. V urgentni službi pa so otroški in mladostniški psihiatri zaznali porast obravnav. Skrb vzbujajoče je opažanje psihiatrov, da je z vračanjem v šolo prišlo do porasta samomorilnih razmišljanj. Za osebe z nekaterimi anksioznimi motnjami, obsesivno-kompulzivno motnjo, motnjami hranjenja je lahko prišlo do poglabljanja bolezni.
V združenju so pozvali, naj ostanejo te vrste pomoči v primerih epidemije dostopne in odprte, saj so negativne posledice spremenjenega načina dela oz. zapiranja teh institucij večje, kot pa je njihov epidemiološki doprinos.
Tekaškega trenerja Urbana Praprotnika, ki s svojo petčlansko družino redno teče v naravi, smo vprašali kako bi posledice ukrepov epidemije omilili:
»Otroško obdobje je razvojno naj intenzivnejše, zato ima motnja v razvoju toliko daljnoročnejše posledice. To je en vidik. Na srečo pa obstaja tudi drugi vidik, ta je, da je lastnost mladosti prilagodljivost in odzivnost. Zato je pričakovati, da se bodo lahko veliko hitreje pobrali in z veseljem gibali in družili. Zato je smiselno, da starši, prav zdaj, čim več pozornosti namenimo gibalni vzgoji naših otrok. Kako? Da smo jim preprosto ali težko, kakor za koga, a za vsakega dobro, dober zgled. Na primer, da ustvarimo navado rednih sprehodov, odkrivanj novih poti v gozdu. Da se pogovarjamo o tem, kako bo lepo in pomembno, ko bodo lahko spet nadaljevali s športnimi vadbami in prostimi igrami z vrstniki.« (Urban Praprotnik, tekaški trener)
