HeadlineAktualnoKulturaPišemo

Urša Menart, filmska režiserka

Pri 32 je bila na Festivalu slovenskega filma nagrajena z vesno za najboljši celovečerni film in najboljši scenarij. Leto kasneje je v kino prišel film Polsestra, narejen po scenariju, ki sta ga napisala skupaj z Damjanom Kozoletom, v katerem igra eno od glavnih vlog. Prihodnje leto jo čaka snemanje novega filma.

 

 

Srečali sva se v skoraj poletnem vzdušju in ob večernem klepetu ob kokakoli spregovorili o ovirah in omejitvah, s katerimi se srečujejo mladi režiserji v Sloveniji.

Leta 2018 je bil prvič predvajan vaš režijski celovečerni igrani prvenec Ne bom več luzerka. Je bila njegova splavitev enostavna?

Ne, ampak sem imela pri tem kar srečo. Dobro je bilo to, da je ravno nekaj let pred tem Slovenski filmski center (SFC) uvedel poseben razpis za prvence, ki ga pred tem ni bilo, zato si se na razpisih potegoval v konkurenci s tistimi z veliko izkušnjami. Razpis za prvence je imel na voljo sicer manj denarja še zdaj je tako ampak je vsaj konkurenca realna in spodbudno je, da se zdijo sredstva dosegljiva. Celovečerni film je pravzaprav maraton, jaz sem ga odtekla kar hitro. Samo enkrat smo se neuspešno prijavili na razpis za razvoj, na tistem za realizacijo pa smo bili uspešni že v prvo. Prvenec je lahko narejen dokaj hitro in poceni, ko je scenarij že enkrat napisan. Ljudje pričakujejo, da je prvenec bolj osebno obarvan, kar je po eni strani lažje napisati, po drugi pa morda težje. V vsakem primeru pa mora biti tema nekaj, kar te res zanima, ker gre za dolg proces. Ko je film končan, je na vrsti še premiera, distribucija, festivali, na vprašanja o njem odgovarjaš še vsaj dve leti. Tragično je, če ti zmanjka motivacije, sploh zato, ker ni veliko ljudi, ki imajo možnost delati filme, zato jo je fino izkoristiti, ko jo dobiš. Celovečerni film je forma, ki je ne moreš narediti zelo hitro.

Vam je pri realizaciji pomagalo to, da ste delali s priznanim producentom Danijelom Hočevarjem?

Ja, zelo. Že med študijem na akademiji sem velikokrat delala kot asistentka režiserka, pa tudi kasneje. Veliko sem delala z Metodom Pevcem. Začela sem pri njegovim TV filmu Hit poletja, kasneje pa še večkrat. On je veliko delal s produkcijo Vertigo oziroma s Hočevarjem, ki sem ga tako spoznala. Delala sem tudi na dokumentarnih filmih in nekaj manjših lastnih projektih, je pa bilo asistiranje na celovečercih zame najboljša šola. Tako sem spoznala ljudi, ugotovila s kom si želim ali ne želim delati v prihodnje, naučila sem se komunicirati in podobno. Tega se ne moreš naučiti na akademiji. Iz prakse zdaj tudi vem, katere odločitve mora režiser včasih sprejeti že kakšno leto pred snemanjem, kar je dobra podlaga za nastanek prvega projekta. Med nabiranjem izkušenj me je Hočevar vprašal, če razmišljam o kakšnem projektu. Skupaj z režiserjem Damjanom Kozoletom, s katerim sem takrat tudi že sodelovala, sta mi nato pomagala, me motivirala in pospešila proces, da je nazadnje prišlo do filma Ne bom več luzerka.

Ste vmes razmišljali o sodelovanju s kakšnim drugim producentom?

Ne, ker sem veliko delala z Danijelom. Zdel se mi je zanesljiv, zdelo se mi je, da mi zaupa in da lahko tudi jaz zaupam njemu. Dobro se je obneslo. Pri njem sem vedno imela občutek, da mu je najpomembneje, da bo film dober. Čeprav nas je pri filmu sodelovalo veliko mladih, ki smo nekatere svetove šele odkrivali, nam je to pustil in nas pri tem podpiral.

Iz sveta filma slišimo veliko kritik, da so znani in starejši producenti edini, ki lahko dobijo sredstva na razpisih SFC.

Res tako izgleda in morda je res kaj na tem. Problem je verjetno nastal, ko so se začeli pojavljati nedokončani projekti ali tisti, ki so se končali s tožbami. Nekajkrat se je namreč zgodilo, da se je od nikoder pojavil kakšen nov producent, ustvaril podjetje, se prijavil na razpis z mogoče dobrim scenarijem, nato pa je celoten projekt kreativno zašel v nekakšno črno luknjo. Pri tem ne mislim na te novejše producentske hiše, kot sta December ali Temporama, ki ju sestavljajo ljudje, ki so začeli s kratkimi filmi, asistirali na večjih projektih in nato začeli svoje firme. Zanje verjamem, da danes zlahka konkurirajo starejšim producentom in da se jih tako tudi jemlje. Vem pa tudi, da obstaja želja, da nov producent najprej izkaže svojo zanesljivost, produkcijsko znanje, odnos do sodelavcev in uspešno izpelje nekaj projektov z manjšim proračunom preden se mu zaupa velik projekt. 

Kako enostavno je priti do pravih referenc? Verjetno jih je zahtevala že prijava na razpis za prvence?

To zna biti problematično. Na vseh razpisih se posebej točkuje tako producenta kot režiserja. Zna se zgoditi, da se bo to kaj kmalu spremenilo, saj so pravilniki SFC ravno v posodabljanju, z Društvom režiserjev smo se že udeležili nekaj strokovnih tribun na to temo. Točkovanje je lahko dvorezen meč. Po eni strani je logično, da le-to obstaja. Če bo nek režiser dobil veliko nagrad in bo njegov film gostoval na več festivalih, lahko predvidevamo, da njegov naslednji film ne bo totalen »flop« in da je sposoben narediti film, v primerjavi z nekom, ki ni naredil še ničesar ali je naredil kaj katastrofalnega. Enako je s producentom. Vseeno govoriva o javnih sredstvih in vprašanju zaupanja. SFC mora biti pri tem gospodaren, čeprav se to sliši grdo v navezavi z umetnostjo. Tako rabiš reference tudi za razpis za prvence, ampak si v konkurenci s preostalimi debitanti. Veliko je bilo tudi že govora o tem, kako producentom omogočiti celovečerne prvence, ker se od njih tako kot od režiserjev pričakuje, da po tej lestvici splezajo postopoma. Po eni strani lahko hitreje kot režiserji pridejo do izpeljave več manjših projektov, a tu se pokaže nov problem. Pri nas je kratek igrani film trenutno v veliki krizi, saj mu je podpora skoraj popolnoma upadla. RTV kratkih filmov ne financira in ne producira več, SFC pa je nazadnje podprl samo en igrani kratki film. Če torej ne štejemo študentskih filmov, kako naj si producent zgradi te reference? Če gre za debitantsko ekipo, bi lahko recimo dali več poudarka na scenarij in avtorsko vizijo. Hrvati so se pred dobrim desetletjem, ko je direktor HAVCa postal Hrvoje Hribar, pametno odločili, da bodo izdatno podprli kratke filme mladih avtorjev. Iz tega so ustvarili celo generacijo uspešnih mladih filmarjev.

Potemtakem danes kot mlad režiser težje prideš do primernih referenc?

Danes je sicer lažje priti do kruha, ker se snema veliko serij. Težje pa je, če hočeš snemati filme. Dosti ljudi dobi občutek, kot da ne moreš od diplomskega ali magistrskega filma nadaljevati drugače, kot da takoj posnameš celovečerni film. Največji problem imajo tisti, ki si želijo ustvariti bolj avtorski pristop in jim ni cilj režirati Netflix serije, ampak bolj umetniške filme.

Ste tudi sami imeli tak problem ali ste se morali ukvarjati še z delom druge vrste, da ste lahko preživeli?

Pravzaprav kar veliko režiram, ne rabim drugega posla. Zdaj med pripravo za film delam še na televizijski dokumentarni seriji. Če ti uspe, da se projekt lahko financira že od faze razvoja, lahko vmes nekaj časa živiš tudi od pisanja scenarija. 

Kaj pa vaši nekdanji sošolci iz AGRFT? So ostali v filmski umetnosti ali so se odpravili snemat reklame?

Vsi kolegi si najbrž niso niti želeli režirati samo filmov. Veliko ljudi hoče danes delati serije, ne festivalskih filmov. Enim so reklame prav pri srcu, to je v resnici sladek problem, pri katerem si dobro finančno podprt. Sama reklam ne snemam, pa ne zato ker sem vzvišena, ampak ker se tam ne znajdem zares. Parkrat sem poskusila, a menim, da to ni zame. To je precej drugačen svet. Tam se projekti hitro obračajo, hitro je zadovoljstvo po koncu projekta. Težko je potem od tam nazaj na celovečerni maraton, pri katerem morda še po štirih letih ne bo želenih rezultatov.

Kako vam kaže z naslednjim filmom? Se bo vse končalo po prvencu?

Nikakor, sredstva na razpisu smo že dobili. Gre za film Vse, kar je narobe s tabo, ki se bo spet ukvarjal s stanjem milenijske generacije. To bo zgodba o dveh dekletih, ki se spoznata po spletu in postaneta najboljši prijateljici. Ena živi kot strežnica v Nemčiji, namesto da bi živela svoje sanje, druga je s slovenskega podeželja. Spet delam s produkcijsko hišo Vertigo, ker smo se pri prvem filmu res ujeli. Snemali bomo verjetno čez leto in pol. S takšno temo, ki še ni bila dobro obdelana v slovenskem filmu se mi zdi, da se da priti daleč.

Sliši se kot dobra priložnost za koprodukcijo?

Brez koprodukcije bomo v resnici poraženi. Ideja je, da se del filma odvije na ravnem in meglenem zimskem Baltiku, ki bo deloval kontrastno na zeleno in razgibano slovensko podeželje. Morda bo morala biti na koncu kakšna druga država, bomo videli. Slovenski film težko nastane na lastnih sredstvih, razen če gre za prvenec. Daleč smo od tega, da bi lahko naredili film na nivoju Moči psa (Power of the Dog). Že to, da ne snemamo samo dveh igralcev v enem stanovanju, se z našimi proračuni skoraj težko izpelje. Povrh tega je dobro imeti kakšne sodelavce od drugod, da lahko lažje pobegneš klišejem, premešaš ideje. Če ni ravno zelo slovenska tema, pri kateri ne vidiš, kako bi lahko bil kdo koristen, je lahko sodelovanje zelo navdihujoče.

Sami ste že bili navdih za nekatere. Koordinator Levice Luka Mesec je leta 2018 na Ljubljanski filmski festival (LIFFE) na ogled filma Ne bom več luzerka povabil vse poslance, da bi prikazal, kaj zmore slovenski film. Rekel je tudi, da ga lahko razumemo kot film o slovenskem filmu. Se tudi vam zdi tako? Se je od takrat kaj spremenilo?

Na boljše zagotovo ne. SFC ima le malo več denarja kot takrat, čeprav se je vse ostalo podražilo. Vmes se je zgodilo še stradanje oziroma izčrpavanje filma s strani države, problemi z RTV in tako dalje.

So zaradi tega kateri projekti zamaknjeni?

Marsikateri projekt, snemanje ali distribucija so se prestavili, a to ni le slovenski problem. Države, ki podpirajo kulturo, so z dodatnimi spodbudami poskusile ohraniti svoj avdiovizualni sektor pri življenju. Pri nas pa je bila popolna finančna blokada. Snemanja so se zamaknila za eno leto ali več. Zdaj, ko je situacija s kovidom boljša, pa se bo v kratkem času posnelo veliko filmov, tudi tisti za nazaj. Ni pa toliko ekip ali opreme na Viba filmu. Težje je priti na festivale, ker so v konkurenci filmi za zadnja tri in ne eno leto.

Si vsi izposojate opremo z Viba filma?

Ni nujno, ampak je to del javne strukture. Veliko ceneje je vse dobiti tam kot na trgu, razen mogoče kakšne res specifične stvari. Hkrati Viba film sodi pod del financiranja SFC, pri katerem se ne izmenja denar, ampak storitve.

Se je tudi to podražilo zaradi inflacije?

Tega ne vem. Vem da so dražje ekipe in neumno kot se sliši, dražji so sendviči, catering, najem lokacij, kostumi, rekviziti. Narasli so honorarji tehničnih ekip. V resnici najmanj rastejo honorarji glavnih kreativcev režiserjev, scenaristov, direktorjev fotografije … Med epidemijo, ko je snemalo malo ljudi, si lažje prišel do opreme, a bili so drugi problemi. Filmarji so se zelo držali kovid protokolov, nekaterih se še vedno držijo. Šlo je za skoraj nepomembne detajle, a tu je bilo veliko dodatnega časa in denarja, več kombijev zaradi distance, več prostora za hranjenje, nenehno razkuževanje in testiranje. Proračun za film pa se ni bistveno dvignil že deset let.

Obljube o proračunu v višini 11 milijonov evrov pa oblastniki še vedno niso izpolnili.

Nazadnje sem slišala, da je film dobil celo mesto v koalicijski pogodbi. To je nova vrsta obljube, ki je še nismo slišali. Nove ministrice še ni, zato ostajamo previdno optimistični. Teh 11 milijonov ni neka utopija, toliko bi potrebovali, da bi vse normalno funkcioniralo. Če si želimo še razvoja, v katerem bi avdiovizualna produkcija res kaj pomenila, bi potrebovali 20 milijonov evrov. Morda se nam zdi veliko, a če primerjamo s kakšno bedarijo, kot so oklepniki, ki jih ne bo rabil nihče, je to še kar smešen znesek.

Koliko denarja bi potrebovali za film, pri katerem ne bi rabili paziti na denar?

Težko je reči, ker to podzavestno upoštevamo že pri pisanju scenarija. Da se mora film dogajati danes ali najdlje v 90. letih je nekje v nas. Ni razloga, da naš proračun za igrani celovečerec ne bi bil primerljiv s tistimi povprečnimi proračuni iz evropskega filma, ker pri nas ni nič zares cenejše kot drugod po Evropi. Kosovo, Črna gora in Makedonija, ki imajo res mlade filmske institucije, nas bodo kmalu prehitele. Morda so proračuni, ki jih te države namenjajo za film, nekoliko nižji od našega, ampak pri njih je res ceneje posneti film, če naš BDP primerjamo s povprečnim proračunom za celovečerni film, smo v Evropi gotovo zadnji. Če bi lahko imel posamezen film povprečni evropski budžet, nekje med 2 in 3 milijoni evrov, bi zelo prosperirali. Od SFC lahko danes za prvenec dobiš okrog 300.000 evrov, kar je super, a ti ta prostor ne daje perspektive, da bo tvoj deseti film dobil kaj več kot pol milijona, kar je samo po sebi premalo. Zato potrebuješ koprodukcije, da prideš vsaj do milijona.

Se vam zdi bolje, da bi naredili kot tisto leto, ko so vsa sredstva namenili le enemu filmu – Circus Fantasticus?

Danes je preveč avtorjev, da bi se mi to zdelo smiselno. Tedaj se je govorilo o slabih scenarijih. Gotovo se je poznalo, da desetletja nismo imeli študija scenaristike, ki kot podiplomski program obstaja šele nekaj let. Problem je tudi, da se po razpisu za prvence vprašaš, ali bodo ti ljudje lahko naredili drugi, tretji, četrti film, saj se vsako leto konkurenci uveljavljenih režiserjev tako pridružita še eden ali dva. Tem ljudem je treba ponuditi perspektivo.

Proračuni ostajajo isti, na Festivalu slovenskega filma pa imamo zadnjih par let rdečo preprogo. Je to primeren odsev scene?

Zadnji dve leti me ni bilo tam, a to je seveda neprimerno. Uspešni festivali, na katerih je film pomemben, niso uspešni zaradi rdeče preproge. To lahko daš zraven, ko 84 stvari pred tem deluje. To z umetnostjo nima veze.

Bi bila ena od možnih rešitev za slovenski film ukinitev SFC in prestavitev celega sektorja nazaj pod Ministrstvo za kulturo? Nekaterim gre v nos že to, da morajo kot edini v Evropi plačati že prijavo na razpis?

Nekoč je že bilo tako, a mislim da nočemo nazaj. Seveda ima SFC v svoji strukturi in delovanju šibkosti, a vsi ti problemi bi se z njegovo ukinitvijo le pomnožili. Kar potrebujemo, je več neodvisnosti od ministrstva, institucijo, ki bo samostojna, strokovna, močna, bo imela denar in znanje, ki se bo ukvarjala tudi s tem, kako film približati publiki. Pa tudi, da bo imela zaupanje države in državljanov. Ker država SFC več kot očitno ne zaupa. Pa ne govorim le o vladi v odhajanju, cel odnos je čuden. Kot, da je ministrstvo starš, ki kontrolira vrtčevskega otroka, mu vsak dan pripravi copatke in malico, ta pa mora pokazati, ali si je umil roke, da dobi neko mizerno žepnino. Od časov, ko je bil še Filmski sklad, so se ene stvari res izboljšale. Takrat financiranje koprodukcij in razvoja ni bilo dobro urejeno. Nismo pa še tam, kjer bi lahko bili ali bi morali biti, da bi se recimo primerjali s Hrvaško. Potrebujemo nove pravilnike SFC, nov zakon o avdiovizualnem področju, novo delovno zakonodajo in urejeno avtorsko pravo. To, da se snema petkrat dvanajst ur na teden seveda ni legalno, a s tem sami kršimo zakon, ker smo vsi samozaposleni. Še bolj ga kršijo ljudje, ki snemajo reklame. Upam, da bo prihajajoča vlada pripravljena narediti kaj v zvezi s tem. Zamujamo z implementacijo evropskih direktiv. Obljubljenih 11 milijonov pa čakamo že tako dolgo, da bo to že zelo malo denarja, ko bo do tega prišlo. Ker proračuni rastejo povsod, razen pri nas. To je pač dejstvo.

Pia Nikolič

Povezani Članki

Back to top button