Traktorji proti kolesom

Ljubitelji težke mehanizacije so na kmetijsko-živilskem sejmu AGRA v Gornji Radgoni dokazali, da imajo traktorji večjo tako konjsko kot politično moč. Člani Sindikata kmetov Slovenije so se v 40 traktorjih protestno zapeljali po ulicah Gornje Radgone in tako izrazili nestrinjanje z rezultati javnega posvetovanja o strateškem načrtu skupne kmetijske politike v obdobju 2023-2027, zaradi česar je kmetijsko ministrstvo pod vodstvom Jožeta Podgorška iz stranke DeSUS delno ugodilo njihovim zahtevam, a sindikalna pogajanja so se s tem šele zares začela.

Kmetje so že pred epidemiološko krizo opozarjali na nevzdržne razmere na trgu, kjer so odkupne cene za pridelke prenizke za razvoj dejavnosti. V predlaganem načrtu skupne kmetijske politike pa jih je v prvi vrsti zmotil prenos sredstev iz prvega stebra, ki pomeni neposredno subvencioniranje v drugi steber, ki pomeni razvojne investicije. Skupno bi tako prenesli 150 milijonov evrov, toliko manj pa bi bilo na voljo za subvencije. Poleg tega se kmetje počutijo izigrane, saj je v skupno kmetijsko politiko vključeno tudi urejanje področij, ki sodijo pod druga resorna ministrstva, kot je urejanje hudournikov, ki je v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor ali priključevanje fakultet in inštitutov na kmetijski proračun, kar bi po mnenju sindikata moralo financirati Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Hkrati, opozarja predsednik sindikata Anton Medved, je 31 odstotkov kmetijskega proračuna namenjenega pravnim osebam, ki obdelujejo zgolj 4 odstotke obdelovalne zemlje. »Skratka, želimo, da se več ministrstev vključi v reševanje vprašanja razvoja podeželja, ne moremo za vse črpati iz kmetijskega proračuna. Kmetje si prav tako prizadevamo za normalno rast ekološke pridelave, ne pa za administrativno rast.«

Po tem, ko so širom Gornje Radgone zabrneli traktorji in so protestniki predstavili svoje zahteve, se je po hitrem postopku raznežilo srce kmetijskega ministra Jožeta Podgorška, ki je kmetom zagotovil, da so odstopili od načrtovanega prenosa sredstev in da je vlada zagotovila še dodatnih 100 milijonov evrov državnih sredstev za drugi steber. Da bi preglasil ropotanje težke kmetijske mehanizacije ob tako veličastnem dogodku kot je sejem AGRA, je minister Podgoršek zaletavo nekaj trenutkov na glas razmišljal o zadrugah, vendar se je hitro spomnil, da je takšno organiziranje v nasprotju s tranzicijskimi demokratičnimi procesi na slovenskem in se ugriznil v jezik. Varneje se je držati prvega in drugega stebra.

Hitra sprememba načrtov ministrstva pa ni popolnoma zadovoljila protestnikov – ko se traktor enkrat prižge, se ga ne splača kar tako ugasniti. V naslednjem tednu se bodo tako predstavniki sindikata, Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Zadružne zveze Slovenije in mladih kmetov sestali s predstavniki ministrstva, kjer sindikalist Medved upa, da jim bo ministrstvo takrat predstavilo finančno ovrednotene ukrepe, na podlagi katerih bi se lahko pogovarjali o končni verziji strateškega načrta, ki bo predvidoma do konca leta posredovan Evropski komisiji v potrditev.

Vodja protestnega odbora in predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič opozarja, da protestnih dejavnosti še ni konec. S pripravami na množični protest v Ljubljani bodo, če njihove zahteve ne bodo uresničene, nadaljevali po zaključku priprave strateškega načrta skupne kmetijske politike. Podpredsednik sindikata Franc Küčan je ob tem prepričan, da je razlog za protest predvsem v odnosu Ministrstva za kmetijstvo do težav, s katerimi se slovenski kmetje soočajo v zadnjih treh letih. Kakor pravi, začetki segajo v čas, ko je ministrstvo vodila Aleksandra Pivec, pri tem pa izpostavlja slab izkupiček slovenskega kmetijstva v okviru nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost.

V vsakem primeru je jasno, da dolgoročno reševanje slovenskega kmetijstva s subvencijami ni vzdržno. V neoliberalnem kapitalizmu je edina učinkovita in dolgoročna pot močnejša ter stabilnejša zastopanost na trgu, ki se je s privatizacijo in odprodajo največje slovenske trgovinske verige Mercator pred slabim desetletjem močno poslabšala.

Nič ne de, da je recimo eden najbolj izpostavljenih zagovornikov prodaje Mercatorja Agrokorju, ki je s tem poslom pridobil tudi službo nadzornika trgovinske družbe in je dandanes blizu današnji vladni garnituri, Matej Lahovnik leta 2011 zagotavljal, da je odgovornost za prodor na slovenski in evropski trg izključno v rokah proizvajalcev samih: »Drži, da bi prodaja Agrokorju, ki je lastnik največjega dela hrvaške živilskopredelovalne industrije, pomenila dodaten problem za slovensko živilsko industrijo, ampak takšna politična intervencija kljub temu ni skladna s tisto tri mesece nazaj, ko so v vladi celo razmišljali o zakonski ureditvi menda previsokih trgovskih marž. Poleg tega bi bil že skrajni čas, da se tudi slovenski proizvajalci živil začno zavedati, da bo treba precej več narediti za omejitev stroškov ter promocijo in prepoznavnost izdelkov na trgu. Posamezni trgovci namreč pospešeno uvajajo lastne blagovne znamke, ki v nižjih cenovnih tržnih segmentih izrinjajo blagovne znamke proizvajalcev. Če kdo misli, da bo s politično-ekonomsko kontrolirano prodajo Mercatorja reševal živilsko industrijo v Sloveniji, živi v zablodi, saj pozablja, da imajo prvo in zadnjo besedo s svojimi nakupi kupci.«

Kupec seveda ima zadnjo besedo, vendar le v okvirih ponujenega blaga – v Mercatorju tako lahko izbira med številnimi znamkami in še več okusi sladoledov, a ne mora izbirati proizvajalca, ki je izključno Ledo ali katero drugo podjetje povezano z Agrokorjem. Mogoče bi bilo vseeno boljše odgovornost za ohranitev slovenske prehrambene verige zaupati politični kot posameznikovi izbiri.