Tomo Križnar, mirovni aktivist

V Sudanu na protestu proti militarizirani oblasti islamskih nestrpnežev ubili več protestnikov,« beremo zadnje dni v novicah iz Sudana. O prostrani afriški državi sicer slišimo bolj malo. Razen vsake toliko, ko se iz nje vrne Tomo Križnar, svetovni popotnik in mirovni aktivist, ki ga je zavzemanje za preživetje sudanskih staroselcev že večkrat pripeljalo tudi do zapora.

Zadnjih pet let skupaj z novinarko in učiteljico razrednega pouka Bojano Pivk sistematično dokumentirata življenje gobavcev v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu, kar sta nedavno prikazala v filmu Trohnenje 2022, ki je bil predpremierno predvajan v Kinodvoru. Med srebanjem črnega čaja in limonade sva spregovorila o kulturni zgodovini Sudana, ki je pripeljala do današnje katastrofe, in odgovornosti razvitega sveta, ki ima zdravila proti gobavosti, a jih zaradi političnih izgovorov ne posreduje najbolj ogroženim.

V Sudan hodite že 50 let. Kdaj ste zaznali, da obstaja problem gobavosti? V začetku ste se ukvarjali predvsem s konflikti.

Med snemanjem množične lakote vrh gora z najbolj marginaliziranimi domačini tudi za nubske standarde sva na božič leta 2017 skozi leče najinih kamer prvič opazila ude brez prstov in glave brez ušes in oči v praznih duplinah. Presenetilo naju je, da tisti z gora nimajo dostopa do zdravil, zato sva šla v akcijo, da s filmom pokaževa, kako to izgleda, in da pozoveva ZN, da pridejo tudi tja. V statutu jim piše, da morajo na znan primer gobavosti odreagirati v 48 urah. Doslej obstajajo tri vrste antibiotikov, ki jih proizvaja samo Novartis, ki jih lahko posreduje samo Svetovni zdravstveni organizaciji, ki jih distribuira naprej posameznim NIJZ, ta pa jih razdeljuje leprozorijem, bolnišnicam za gobavce. V Sloveniji smo imeli gobavost, ampak so jo v 70ih letih prejšnjega stoletja povsem pozdravili. Gre za bakterijsko okužbo, ki so jo odkrili leta 1877, zdravilo zanjo pa iznašli sto let kasneje. Povsod po zemeljski obli jo lahko pozdravijo, v Nubskih gorah in Modrem Nilu ter na vrhu Jebel Marre v Darfurju pa ne, ker so to oblegana področja, od koder hočejo staroselce spraviti v begunska taborišča onkraj meje v Republiko južni Sudan in Čad, ker so njihovo zemljo že prodali.

Kdo jo je kupil?

Muslimanska bratovščina v Kartumu je že davno nazaj priklicala investitorje iz arabskega sveta, Pakistana, Malezije, Indonezije in drugih muslimanskih držav. Ta denar so v Kartumu že zdavnaj porabili. Na Zahodu se to žal tolerira. V Sudanu imajo od tujcev še vedno največ besede njihovi nekdanji kolonizatorji iz Anglije, ki so vladali skupaj z Arabci. Imeli so britansko-egipčanski kondominium, šele kasneje kolonijo. Ob svojem odhodu so Angleži vso moč prepustili Arabcem. Sudanci so to sprejeli, ker dobivajo veliko denarja iz Saudove Arabije, Katarja, Irana, s čimer te države nadzirajo Sudan, da ga ne bi prevzel kdo drug, na primer Američani, s katerimi so ves čas v vojni.

Lažje je nadzirati teritorij brez ljudi, zato jim verjetno s svojim delom hodite v zelje? V filmu smo videli, da donacije, s katerimi bi lahko kupili dva avtomobila za prevoz gobavcev do že vzpostavljenih bolnišnic, še vedno stojijo na računu SZO v Kartumu. Ste zato sestankovali na NIJZ?

Tam sva predstavila naš film v okviru antropološke šole, ki jo za osebje inštituta vsako leto organizira antropologinja dr. Maruška Vidovič. Potem ko je doktorirala v Ameriki, se je vrnila z novim antropološkim uvidom, da ras sploh ni – so samo različne morfološke prilagoditve na dano naravno okolje. Že desetletja sodelujeva in skupaj skušava vplivati na institucije, sploh pa na izobraževalni sistem. Ona podprta s teorijo, jaz pa z izkušnjami med ljudstvi po celem planetu, prepričujeva vse od akademikov do šolarjev, da so si rase izmislili kolonialni lobiji, zato da so lahko nekatere ljudi naredili za manjvredne in jih začeli izkoriščati. Že Aristotel je pisal, da obstajajo nekateri narodi samo zato, da služijo njim, saj naj bi bila Grčija kulturna, oni drugi pa ne. Večina urbanih ljudi še danes verjame, da tisti, ki živijo z naravo, niso kulturni in so zato divji in nevarni divjaki. Pri Nubah je povsem drugače. Narava je nekaj kot mati in je sveta. Tam je vsak človek darilo ljubezni med nebom in zemljo. Tudi živali so sestre, rastline so nekaj kot bratranci. To je mnogo bolj poduhovljena kultura. Nube celo za kamen pravijo, da je občutljiv in ga zato ne smemo brcati, ker ga boli.

Zunanji svet jih prav zato razume kot naivne in že vsa stoletja izkorišča in lovi za sužnje in janičarje. 

Seveda, Angleži so jih sprva hoteli izkoristiti za nabiranje bombaža na plantažah, tako kot v Ameriki, a so se Nube hitro naveličali delati z monokulturo, sploh pa na strojih v predilnicah, ki so zrasle okoli gora. Angleži so zato odšli, vse področje zaprli v nekakšen človeški ZOO, kasneje pa spustili blizu samo avstralske misijonarje, ki so poleg cerkva in šol res odprli tudi prve leprozorije, a so se umaknili, ko je po dekolonizaciji Sudan prevzela Muslimanska bratovščina iz Egipta.

Se tudi Svetovna zdravstvena organizacija obnaša kot nekdanji kolonizatorji?

Z njimi komuniciramo s pomočjo dr. Vesne Kerstin Petrič, ki je bila letos izvoljena za predsednico Izvršnega odbora SZO. Leta 2018 je vzela najine posnetke gobavcev in takratno ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc povabila s seboj naravnost k generalnemu direktorju SZO dr. Tedroszu Adhanu Ghebreyesusu v Ženevo. Po nekaj mesecih se je pisno opravičil, da ne more poslati svojih delavcev v vojno cono v Sudan, zato ker ne sme tvegati njihovih življenj. Midva z Bojano lahko – tisti, ki so plačani, pa ne morejo, ne smejo. Vesno že dolgo poznam in mislim, da ji je res mar in zaupam, da bo na svoji sedanji poziciji poskušala storiti vse. Prijateljuje denimo z Borutom Telbanom, antropologom, ki ga zelo cenim, in na Papui Novi Gvineji dela z ljudstvom, ki je bilo komaj kontaktirano. Vem, da smo v 80ih mislili podobno. Borut je šel tja prvotno študirat zdravilne rastline s psihotropnimi sestavinami in nato spoznal ta ljudstva, ki jim zdaj pomaga, da jih ne bi vpliv zunanjega sveta povsem uničil. Zato sem prepričan, da Vesna razume, zakaj hočemo braniti tudi staroselske Sudance in zakaj je to tako pomembno. Ravno tako kot slone in nosoroge je potrebno braniti kulture, ki ohranjajo znanje, ki smo ga mi že davno izgubili in ga hočemo zdaj pridobiti nazaj zaradi ekološke krize. Celo papež se je pred sedmimi leti v ekološki okrožnici opravičil, da je imela Cerkev dva tisoč let napačen odnos do narave, ker je verjela, da v naravi divjajo divjaške strasti in da je tam divjina. Motilo jih je vse, povezano s spolnostjo, bali so se vsega, kar je najlepše na svetu.

Kakšne so torej sedaj vaše možnosti za pomoč? Je denar še vedno zataknjen na računu v Kartumu zaradi posledic pandemije?

Zdaj ja, zato ker so v Kartumu oktobra spet prevzeli oblast tisti, ki jih lovi haaško sodišče. Omar al-Bašir je sicer še vedno zaprt, ampak njegovi najbližji generali so šli iz zapora in spet obvladujejo ministrstvo za zunanje zadeve. Predsednik Sudana Abdel Fattah al-Burhan je njegov nekdanji general, ki je bil klavec v Darfurju. Politika tam ni komplicirana, ampak ozavestiti bi morali, da je v Sudanu vsa ekonomija temeljila na lovu na sužnje. Zato je tam še danes tako malo ljudi in tako veliko prostora. Vsa mesta ob Nilu so nastala iz utrdb, v katerih so čuvali nalovljene sužnje, preden so jih transportirali na trge v Egipt ali na Zanzibar, kjer je bilo največje tržišče za sužnje za arabski svet. Njihovih potomcev ne vidimo, ker so jih vse po vrsti skopili. V ZDA so bili bolj pragmatični in so jih spodbujali k nadaljnjemu razmnoževanju, da bi jih lahko prodajali naprej. A v otomanski imperij jih je šlo še več kot v ZDA. Hoteli so jih uničiti, meni pa so tako lepi. Jaz bom tam umrl, s kamero v roki. Zadnje, kar hočem videti, so tisti, ki jih še nisem fotografiral.

V dokumentarcih izgleda, kot da ste že večkrat gledali smrti v oči. Denimo, ko s kamero usmerjeno proti sebi tečete v jamsko zaklonišče sredi gora. Zakaj je vojski sploh v interesu bombardirati majhne gorske vasi?

V zadnjih treh letih je padla vlada s severa Sudana, ki se je zdaj spet vrnila. Sudan je bil nekoč največja afriška država, dokler se niso leta 1983 na jugu tisti, ki ne verjamejo, da so Arabci, uprli lovcem na sužnje na severu. Jugoslavija je na začetku to podpirala, ker je podpirala vsa uporniška gibanja proti kolonialistom, kasneje pa so to prevzeli Američani, ker so vedeli, da je v Sudanu nafta. To so ugotovili pet let pred uporom. Pod Bushem starejšim je začelo podjetje Chevron tam vrtati. Ko so za nafto izvedeli Arabci, so Chevronove delavce pobili in iz diaspore poklicali svoje ljudi, ki so prevzeli vrtine. Od tedaj so ZDA nenehno v vojni s Sudanom. Leta 2005 so Američani po tridesetletni vojni sicer vsilili mir, ki so ga na severu sprejeli. Štiri leta po enajstem septembru so se zbali, da bodo napadeni, tako kot Irak, Afganistan, Sirija in Libija. Sesutje dvojčkov je sicer verjetno eden največjih nategov v zgodovini, ampak dejstvo je, da so bili Sudanci vpleteni že v prvi napad na WTC tri leta prej, ko so v klet nastavili bombo. Pa tudi največja bitka vseh imperialnih evropskih držav se je zgodila v Sudanu. Britanci so pobili sto tisoč dervišev. Pojavil se je mahdi, ki je verjel, da je poslan od boga in bo pregnal Britance. Mahdisti so odrezali glavo britanskemu guvernerju v Kartumu in trideset let kasneje, leta 1905, so se Britanci vrnili in pred mestom z novimi strojnicami zmasakrirali vojsko, ki je bila oborožena le s sulicami in helebardami. Od takrat naprej v arabskem svetu obstaja ta potreba po terorizmu, da se ubranijo kolonialistov, kristjanov, križarjev. Kar so ZDA dosegle leta 2005 ob koncu vojne, je to, da so si prilastile južni del, kjer je nafta, Nubske gore pa so prepustile severnemu Sudanu, Arabcem. Nekje so jim pač morali pustiti nekaj vode ob robu Sahare. Njihovo usodo klešejo tujci. Severnjaki zdaj napadajo Nubske gore, Darfur in Modri Nil, ker se bojijo, da se bojo odcepili tudi oni. Zato jih raje napadajo, da bi se preselili, področje pa bo ostalo njim. 

Imajo na severu še kakšne druge vodne vire?

Na severu je voda problem, pri Nubah pa se celo leto nabira v granitnih skladih pod zemljo. Zato pa jih hočejo zavzeti, tako kot Darfur in Modri Nil.

Niste iz Darfurja poročali o suši in lakoti?

Tam je pod ognjenikom največji rezervoar pitne vode pod zemljo. Pet do petnajst metrov globoko jo najdeš. Zato smo jim tja poslali vrtalnik, ki smo ga poimenovali Antena Janeza Drnovška. To bi morale storiti vse države Evropske unije, saj so obljubile, a tega niso storile. Zato, ker morajo Francozi vodo pripeljati z letali, da jo lahko prodajajo za tri dolarje. Vodo imajo pod nogami po celem sahelu, vendar je treba ponekod vrtati tudi do sto metrov. Naš stroj gre lahko tudi tako globoko. Če bi imeli dostop do vode, ti ljudje ne bi tako pogledovali proti Evropi. Ampak razen vode jih ne mika evropski mraz, ozkosrčnost ljudi in oddaljenost od doma. 

V tako slabih življenjskih pogojih verjetno ne razsaja le gobavost?

Tudi za tuberkulozo doktor Tom ne more dobiti zdravil. Pred leti sem za ta zdravila pisal vsem agencijam OZN, pa jih niso hotela dobaviti. Jasno je, da so nad njimi lobiji, ki hočejo, da se ljudje preselijo v begunska taborišča in ne ostanejo na tem ozemlju. 

Ali niso tudi begunska taborišča finančno breme?

To ni problem. Denarja in hrane je dovolj. Do taborišč tako ali tako pridejo samo odpadki, hrana s pretečenim rokom, mi te hrane ne bi hoteli jesti. 

Taborišča so postala prostori trajne naselitve, to je vidno vse od meja Zahodne Sahare, mar ni to vseeno breme?

Nobenega begunskega taborišča še niso zaprli, ponekod ljudje živijo v njih od petdesetih let naprej. V Libanonu je slaba zemlja, izkoriščena od časov starega Egipta, tisto je pod kontrolo Hezbollaha, za to zemljo se ne splača boriti. V Sudanu je pa najboljša črnica, kot tista na Madžarskem. Na jugu gre za zemljo, ki ni niti onesnažena, je dno nekdanjega osrednjega afriškega kontinentalnega jezera. 

Kje se v to enačbo vklopijo Angleži?

Angleži so nadzorovali Geziro, eno od 18 sudanskih zveznih držav med Modrim in Belim Nilom, kjer so ravnine prekopali s kanali, začeli namakati in pridelovati sladkorni trs,  bombaž, pšenico in koruzo. Dokler niso odkrili nafte, so verjeli, da se bo tam pridelovalo hrano za ves arabski svet. Situacija se je spremenila že pred prvo svetovno vojno, ko so hoteli Nemci prekiniti z angleškim svetovnim gospostvom in si tudi sami omislili kolonije.

Kaj pa je v Sudan pravzaprav pripeljalo vas?

Nemška knjiga Ljudje kot iz drugih zvezd, na kateri sta bila nubska rokoborca. Po študiju strojništva in ekonomije sem imel vrh glave materialistične znanstvene razlage sveta. Podpisana je bila Leni Riefenstahl, režiserka nacističnih filmov in domnevna Hitlerjeva ljubimka, ki je za nacizem navdušila največ ljudi. Še mene je malo potegnilo, da bi postal fašist, ko sem gledal te ljudi, prikazane kot grške bogove. V knjigi je zapisala, da še nikoli ni bila srečnejša kot med Nubami v Sudanu. Zanimalo me je, kako lahko takšen rasist, kot je bila sama, na teh ljudeh nekaj vidi. Zato sem šel tja in videl, kaj je videla, mene so tudi povsem navdušili, posebej na rokoborbah. Spolna delitev je tam jasna. Moški se borijo v rokoborbi in ženske si glede na videno izberejo tistega, ki jim ustreza. 

Ko ste državo prvič obiskali je bila verjetno precej drugačna kot danes?

Zelo. Ko sem bil tam prvič leta 1974, sem presenečeno ugotovil, da so se mi tam pozdravili vsi tropski čiri na nogah, ki sem jih dobil na potovanju prek pragozdov ob reki Kongo. Zato sem nadaljeval bos in bil posledično sprejet drugače kot drugi tujci v škornjih do kolen. Fasciniran sem bil zato, ker sonce tam požge večino bakterij in virusov, saj je to sicer zelo zdrava dežela, pa tudi zato, ker so me ljudje tako toplo sprejemali, da sploh nisem potreboval denarja, ki ga nisem niti imel. A šele po tem, ko sem nehal hoditi bos, saj Arabci verjamejo, da to ni dobro, ker te čevlji naredijo civiliziranega in bogu všečnega. 

Ste Nube spoznali že med prvim obiskom?

Nube so eno od 99 sudanskih plemen, ki samo sprva ni uporabljalo tega imena. Uporabljali so ga le Arabci, ker nb pomeni suženj. K njim sem prišel leta 1979 zaradi prej omenjene knjige, v kateri ni pisalo, kje živijo. V Kartumu pa sem v univerzitetni knjižnici našel drugo knjigo (Vas v nubskih gorah) nekega Angleža, ki jih je obiskal še pred Leni. Fotografije golih ljudi so že potrgali ven, ker je bila na pohodu muslimanska revolucija, a zemljevid je k sreči ostal. Plašili so me, naj ne hodim tja, ker so ti ljudje goli in zato divjaki. Rekli so, da če se jim bom smejal, me bodo ustrelili, ker imajo zdaj tudi že puške. Ampak sem vseeno šel, bos, gol in opremljen z oslom, kozami, kokošmi, sladkorjem, kavo in čajem. Pogani so me vedno najbolje sprejeli.

Ampak v filmu vidimo, da ste sodelovali tudi s katoliško cerkvijo?

Ja, ampak ne z »vahabitskimi« katoliki, ampak s temi, ki sledijo katoliški teologiji osvoboditve. Ta je nastala okoli leta 1950 v katakombah pod Rimom med študenti teologije in mladimi župniki iz Latinske Amerike, ki so se uprli in se zaprisegli, da ne bodo živeli za luksuz in da bodo začeli pomagati indijancem. Staroselci v Sudanu so nekaj kot črni indijanci, ki jih preganjajo z njihove zemlje najhujši sovražniki. Veliko bolj sovražni kot potomci belih Evropejcev povsod drugod. To so islamski nestrpneži, ki zatirajo najprej sami sebe, so spolno neizživeti in nevrotični in se zato izživljajo nad vsemi, ki živijo bolj naravno. Bojijo se boga, tako kot Judje, ki verjamejo, da jih je bog za kazen izgnal iz raja. To so povzeli tudi naši predniki. Še danes verjamemo, da so nas pregnali iz raja, ampak kdor ne vidi, da živimo v raju, ne bi smel niti volit. Saj zato pa tako narobe volijo, ker se bojijo življenja in smrti. Bojijo se umreti, ker verjamejo, da bodo šli v pekel.

Kaj o smrti mislijo Nube?

Da je, ko umreš, tam onkraj ravno tako kot tokraj, tukaj. Verjamejo, da duhovi prednikov bivajo v krošnjah dreves, posebej v baobabu, in čuvajo etiko novih generacij. Za gobavost pa mislijo, da je kazen duhov ali boga, če so verni muslimani ali kristjani, za tiste, ki so naredili nekaj narobe. Zato ne verjamejo, da je le-tem na vsak način treba pomagati. 

To misli tudi medicinski brat, ki ga vidimo v filmu.

Ja, ampak on je v resnici naredil le 14-dnevni izobraževalni tečaj. Nosi belo haljo in belo palico in v žepu ima le štiri vrste tablet. Preostale zdravnike, večinoma misijonarje, so pregnali v času islamske revolucije, da bi lahko povsem islamizirali državo. Za posedovanje Svetega pisma je bila nekoč zapovedana smrtna kazen. Kristjani so zato tam nekaj drugega kot pri nas. V bolnišnicah sicer dajejo deke, hrano, a tudi oni hočejo, da se odpovejo poganski veri. Mene imajo vsi za čudnega, ker nisem nobene vere in ne iščem nobene koristi, ampak to delam, ker me osrečuje in mi daje smisel. Meni so za zgled, ker niso skorumpirani in prodani.

Tudi za vas se veliko ljudi sprašuje od česa živite, da lahko toliko potujete?

Bojana uči na Osnovni šoli 7 talcev v Logatcu. Sam sem bil nedavno upokojen kot samostojni kulturni delavec. Živel sem od knjig, predavanj, od filmov bolj malo, ker jih delam le zato, da prikličem pozornost k tistim, ki si tako sami ne morejo pomagati. Živim skromno. Nikoli nisem kaj dosti mislil na denar. 

Letalska karta do Sudana ni najcenejša.

Zato vedno letiva tja v Afriko, kjer je najceneje, v Nairobi ali Kampalo. Nato kakšnih 20 ur prebijeva v avtobusih čez mejo v prestolnico Republike Južni Sudan Jubo. Naprej pa štopava avione. Zadnja leta je mogoče leteti že tudi s tihotapci ljudi za 100 dolarjev. ZN zahteva 550 dolarjev do begunskega taborišča Yida na meji s Sudanom, kjer imava spravljen motor. Čez mejo se odpeljeva sama. Te meje ne nadzirajo sudanske sile, ampak samo vojska Južnega Sudana in vojska upornikov Sudan People Liberation Army North. Ni res, da je prečkati onkraj na osvobojeno ozemlje prenevarno, kot trdijo agencije OZN in tudi SZO. To so samo izgovori!

Pia Nikolič