Temna senca brezdomstva

Revije Brezdomci v Evropi, Homelless in Europe, se je v eni od preteklih izdaj osredotočila na  problematiko brezdomstva v skupnosti LGBTIQ+, še zlasti na mlajše od 25 let. Avtorji trdijo, da čeprav jih je med prebivalstvom le sedem odstotkov, po nekaterih raziskavah predstavljajo od 20 do kar 40 odstotkov vseh brezdomcev. Razlogov za tako visok delež je seveda več in se med seboj prepletajo. Članki v reviji se dotikajo nekaterih najbolj pogostih: zavračanje družine, ustrahovanja v šoli, zlorabe in neustrezni programi pomoči, slabo delujoče nastanitve za brezdomce ter diskriminacija na stanovanjskem trgu. Postavlja se vprašanje, ali je problematika brezdomstva na dnevnem redu gibanj za njihove pravice? Kdo se v Sloveniji ukvarja s to specifično skupino brezdomcev? 

Pred leti opravljena raziskava je pokazala, da se kar 92 odstotkov mladih LGBTIQ+ oseb v Sloveniji po razkritju svoje spolne usmerjenosti doma ne počuti popolnoma sprejetih. Stanje se s časom sicer nekoliko izboljšuje, a so Slovenci manj odprti pri izražanju svoje spolne identitete kot LGBTIQ+ mladi v drugih delih regije. Glede na podatke ankete je pri 12 odstotkih vprašanih v regiji nesprejemanje v družini tako močno, da morajo zapustiti svoje domove. V Sloveniji je ta številka nekoliko nižja in se giblje okoli sedmih odstotkov. 

Agencija Evropske unije za temeljne pravice je leta 2012 v obsežni raziskavi ugotovila, da je bilo v letu pred tem kar 13 odstotkov vprašanih zaradi svoje spolne usmerjenosti diskriminiranih pri najemu ali nakupu nepremičnine. Sram in strah pred negativnimi odzivi staršev, šole in družbe na sploh, zagotovo LGBTIQ+ osebe potiska na obrobje družbe, očitno pa mnogi končajo tudi na cesti. V društvu TransAkcija so nam odgovorili, da podatkov o deležu brezdomcev med LGBTIQ+ osebami nimajo, posredovali pa so nam raziskavo Vsakdanje življenje transspolnih oseb iz leta 2019, ki pripomore k boljšemu razumevanju stanja. Dve od treh transspolnih oseb imata izkušnje z depresijo, tri izmed petih pa tudi s samomorilnimi mislimi. Ena izmed treh transspolnih oseb je zaradi razkritja svoje spolne identitete doživela prekinitev prijateljstva, 33 odstotkov pa zavrnitev s strani staršev. Dvanajst odstotkov transspolnih oseb je prenehalo prejemati finančno podporo staršev. Največ diskriminacije in nasilja transspolne osebe doživljajo na ulici, v kar 48 odstotkih, sledijo javne ustanove,pri javnih storitvah in v osnovni/srednji šoli terna fakulteti, kjer je doživelo diskriminacijo kar 40 odstotkov vprašanih. Povprašali smo tudi pri Kraljih ulice in na Uradu za enake možnosti, kjer so odgovorili, da  nimajo  vpogleda v to problematiko.

Več sreče z informacijami smo imeli pri Vesni Štefanec, vodji programa SQVOT, programa za zmanjševanje tveganja za brezdomnost in stanovanjsko izključenost LGBTIQ+ mladih, ki deluje v okviru društva Parada ponosa. Gre za prvi in edini program, ki celostno naslavlja problematiko brezdomnosti in stanovanjske izključenosti med LGBTIQ+ mladimi pri nas. Tudi oni nimajo konkretnih številk, saj gre za povsem nov program, za katerega prejemajo sofinanciranje Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Sodelujejo z ljudmi, ki so pripravljeni za dobo dveh do treh tednov nuditi nastanitev. Ti sodelujejo tudi pri oblikovanju celotnega mehanizma, od poteka nastanitve, pravnih vprašanj do možnih zapletov. Nastanitve nudijo brezplačno in se nenehno usposabljajo, tako da obvladajo LGBTIQ+ vsebine, osnove prve čustvene pomoči, krizne scenarije in podobno. 

V poročilu programa je navedeno, da kar 58 odstotkov mladih meni, da bi jim pri reševanju trenutne neustrezne bivanjske situacije najbolj pomagala psihosocialna pomoč oziroma terapija, a si jo s trenutnimi dohodki lahko privošči le 11 odstotkov. Na podlagi prakse v kratkoročnih kriznih namestitvah ugotavljajo, da nujno potrebujejo dolgoročnejše rešitve bivanjskih situacij brezdomnih mladih. Mladi, ki jih gostijo, so na prehodu v odraslo življenje in za prestop v odraslo življenje potrebujejo varen prostor.  Cilj programa je v prihodnje pridobiti trajnejše stanovanjske enote in jim v tem procesu nuditi celostno podporo. 

Položaj brezdomstva praviloma pomeni razpad ali nemožnost vzdrževanja ustaljenih socialnih mrež, ki nas v življenju stabilizirajo, lokalizirajo, nam dajejo dom. LGBTQI+ osebe so zaradi edinstvene pozicije v družbi tudi po raziskavah sodeč brezdomstvu še bolj izpostavljene. A tudi za te ljudi je brezdomstvo precej jasno povezano s premajhnimi možnostmi pridobivanja sredstev bodisi zaradi velike brezposelnosti in diskriminacije na trgu dela bodisi zaradi preskromnih pomoči države in s prevelikimi cenami najema stanovanj. Vsak bi namreč z veseljem imel stanovanje, če bi zanj imel denar oziroma če bi bila cena najema dovolj nizka. 

Simon Smole