Tako mlad, pa že pesnik

Kako je pri nas s poezijo, se zdi večno vprašanje slovenskega založništva, pa tudi celotne kulture. Po družbeno angažiranih osemdesetih letih, ko so se nakazovale družbene in kulturne spremembe, so v literarnem sistemu po osamosvojitvi »osamosvojiteljsko generacijo ustvarjalcev« hitro vključili v literarnozgodovinske preglede in srednješolske učbenike, pa v razne finančno podprte antologije in prevodne izbore, ki se jih posreduje v tujino. Morda je vprašanje poezije pri nas povezano z dejstvom, da je pesnik pri nas po izročilu družbeno angažiran.

Mlajša generacija se jasno, zaradi drugačnih okoliščin, ne angažira več na isti način. Tudi zato, ker stopnja družbene časti, ki jo lahko doseže mlajši pesnik, ni in ne bo več primerljiva z nekdanjimi »narodobudnimi« pesniki. A pesniška scena se vse od osamosvojitve neprekinjeno širi in odpira. Veliko različnih glasov, med njimi tudi veliko ženskih, smo lahko brali ali slišali v zadnjih desetletjih. Drži pa, da se je poezija vrnila v ožji krog ljubiteljev in zanesenjakov, zato je zunanjemu opazovalcu  težko analizirati njeno trenutno stanje.

Poeziji z več kot tristo pesniškimi zbirkami na leto, kakršnekoli že so, ne grozi ravno zaton. Mnogi kritiki in uredniki sicer pravijo, da bi bilo mogoče za kakšno knjigo pesmi bolje, če bi jo avtor še kakšno leto, dve imel pri sebi in delal na njej, da bi pesmi dozorele. Kakorkoli, pesniške zbirke v splošnem sodijo med tiste izdaje, ki so tržno najmanj zanimive: romanov se proda precej več, celo teoretska dela gredo bolje v promet. Temu primerne so tudi naklade, ki pri poeziji redko dosežejo tisoč izvodov, zato s prodajo ni mogoče pokriti niti osnovnih stroškov produkcije. Založniki so pri izdajanju poezije odvisni od pomoči države, sposobnosti za iskanje sponzorjev in dobičkonosnosti preostalega založniškega programa. 

Nekatere pesniške zbirke so bile dokaj uspešne, množična branost pripada najbolj znanim imenom: Ivan Minatti, Tone Pavček, Janez Menart, Neža Maurer in Feri Lainšček. Večinoma je založnik lahko vesel, če proda polovico naklade. Vse več pesniških zbirk tako izide v samozaložbi, kjer pa ni urejene distribucije, promocije in medijske podpore. Avtorji so večkrat pripravljeni za plačilo sprejeti odstotek od prodaje knjig, saj jim založnik ne more izplačati honorarja vnaprej. Zgolj število izdanih naslovov nam torej ne poda ustrezne slike o stanju poezije pri nas.  

Kar se tiče mladih pesnikov, ki se še težje prebijejo na literarno sceno, obstaja malo zanesljivih poti k izdaji pesniškega prvenca. Najdlje pri izpostavljanju »neuveljavljene« poezije vztrajajo organizatorji dobro znanih pesniških večerov na ljubljanski Metelkovi, imenovanih Mlade rime. Z večeri sta januarja 2006 začela španska študenta, prevzela in naprej razvijala sta jih takrat pesnika mlajše generacije, Veronika Dintinjana in Dejan Koban. Mlade rime mladim pesniškim glasovom omogočajo, da se predstavijo, hkrati pa prisluhnejo tudi poeziji starejših kolegov. 

Iz bralnih večerov se je kasneje razvil tudi istoimenski festival. Mlade rime so na pesniški poti pomagale marsikateri pesnici in pesniku, ki danes izdajajo kritiško cenjene zbirke. Ana Pepelnik, Jan Šmarčan, Karlo Hmeljak, Jure Vuga, Kristina Kočan, Anja Golob in Blaž Božič so le nekateri od njih. Glede na pogostost in število nastopajočih na Mladih rimah lahko rečemo, da je poezija v dobri kondiciji, sploh med mladimi in še neobjavljenimi avtoricami in avtorji. Seveda pa ti mladi sebe ne vidijo kot izbrance ali častilce lepe slovenske besede in države. So le mladi, ki delujejo med mladimi in iščejo svoj izraz. 

Veliko mladih na poezijo ne gleda kot na sveto dejavnost ohranjanja nacionalnega izročila. A mladi pesniki neogibno z izdajo knjižnega prvenca vstopajo v že izoblikovani svet slovenske poezije in obenem nosijo breme ustvarjanja poezije nove pesniške generacije. Za mlade pesnice in pesnike se možnosti pesniškega izražanja na osrednjih kulturnih prizoriščih žal krčijo. Tako je možnosti nastopanja, objavljanja v revijah in izdajanja knjig manj. Izdaja pesniške zbirke je v mnogo primerih bolj splet poznanstev in sreče. 

Vse več knjižic pesmi izide v samozaložbi. Pesniki sami organizirajo branja, serij večerov poezije kar mrgoli, nastajajo mini pesniški festivali. Pojavijo se tudi sodobne oblike »samozaložništva«, tako je Zala Ribič Đurić na strani Adrifund.com zbirala sredstva za izdajo svoje pesniške zbirke v samozaložbi. Njen cilj je bil zbrati 4.100 evrov. Zbirko je na koncu izdala založba Ocean, priporočila k zbirki pa so napisali razni slavneži, kot so Peter Poles, Ula Furlan in tudi starosta slovenske poezije Boris A. Novak. Pot te mlade pesnice je zagotovo drugačna kot tista večine drugih mladih, ki se lotevajo poezije.

Mladi avtorji morajo biti opogumljeni, da izdajajo svoje pesniške zbirke, a hkrati tudi vzpodbujani, da predhodno razvijajo in brusijo avtorski izraz. V svojem bistvu literatura še vedno predstavlja stik med bralcem in fizičnim literarnim delom. Mlade rime dokazujejo, da je kljub temu pomembno, da pesnik svoje ustvarjanje predstavi pred živo publiko. Kar se tiče prodaje poezije, pa je težko pričakovati, da se bo množično brala in prodajala poezija, ki ji ni mar za običajno razumevanje poezije pri nas, torej kot budnice nacionalnih občutkov.

Simon Smole