Zaradi svetovne energetske krize vprašanje proizvodnje, dobave in potrošnje energije že nekaj časa zavzema ne le naslovne strani medijev, ampak tudi zavest nacionalnih vlad, ki vedo, da je njihova podpora vezana predvsem na prebroditev te krize. Če so države razvitega sveta še nedavno razglabljale o okoljskem odtisu industrije in proizvodnje energije, je danes na tapeti najprej energijska varnost, ki se manj ozira na okoljsko sprejemljivost energijskih virov ali druge vrednote. Tako se je nemški minister za gospodarstvo in podnebno politiko Robert Habeck, ki izhaja iz stranke Zelenih, kmalu po ruski invaziji Ukrajine odpravil na Bližnji vzhod h katarskemu emirju, da bi zagotovil dobavo utekočinjenega zemeljskega plina. Kako pa je z uvozom energentov pri nas?
Slovenija se že dve desetletji giblje okoli petdesetih odstotkov energetske odvisnosti, ki pa, z izjemo 2020, od leta 2014 rahlo narašča. Po podatkih Statističnega urada iz leta 2020 so glavni energenti v padajočem vrstnem redu naftni derivati (33 % celotne rabe energije), jedrska energija (23 %), obnovljivi viri in biomasa (18 %), trdna fosilna goriva (16 %) ter zemeljski plin (11 %). Od teh so naftni derivati in pa zemeljski plin takorekoč v celoti odvisni od uvoza. Uvozimo tudi 18 odstotkov trdnih fosilnih goriv, kar v največji meri vključuje premog iz Indonezije, ki ga kuri Termoelektrarna Šoštanj. Če odmislimo delni uvoz goriva za termoelektrarne, bi Slovenija lahko bila samooskrbna z električno energijo, saj izvoz (39 %) načeloma presega uvoz (30,4 %). To se je letos sicer spremenilo v prid uvoza zaradi remonta jedrske elektrarne Krško.
Na tujih trgih si mora Slovenija torej zagotoviti predvsem naftne proizvode in zemeljski plin. Dobavna mreža tekočih goriv je precej razvejana, njihov največji del, približno tretjino, pa pridobimo iz Italije. Sledijo ji Grčija, Avstrija in Rusija. Slednjo najdemo na koncu večine nabavnih verig. Italija na primer premore drugo največjo naftno-predelovalno industrijo v Evropi, surovo nafto in gorivo pa primarno uvaža iz Rusije, Kazahstana, Azerbajdžana, Alžirije ter Savdske Arabije. V italijansko naftno industrijo sta močno vpletena tudi ruska Lukoil in Gazprom, ki imata v lasti nekaj predelovalnih obratov. Sankcije proti Rusiji pa so celo povzročile večji uvoz surove nafte v Italijo, poroča Financial Times. Podobno je tudi v primeru uvoza zemeljskega plina, ki ga kar 90 odstotkov uvozimo iz Avstrije, ta pa ga sama ponovno uvozi iz Rusije in črnomorskih držav.
Dražja kupovanja
Neposredna odvisnost Slovenije od ruskih energentov je sicer manjša od evropskega povprečja, uvoz tekočih goriv iz Rusije se je med leti 2020 in 2021 razpolovil. A če upoštevamo tržno preprodajo in visoko odvisnost celotne Evrope, je ta delež nedvomno višji. Portal Nikkei poroča tudi o Kitajski preprodaji ruskega utekočinjenega zemeljskega plina. Kitajska je njegova največja uvoznica na svetu, po napadu na Ukrajino pa se je uvoz še povečal, medtem ko je domača raba padla. Nekateri kitajski trgovci z utekočinjenim plinom so tako sporočili, da so presežke prodali kupcem v Evropi, s čimer bo ta najverjetneje uspela napolniti zaloge za prihajajočo zimo. To seveda ne pomeni le večje odvisnosti Evrope od Kitajske, ampak predvsem to, da Evropa posredno in po višji ceni kupuje ruski plin, ki se mu sicer želi izogniti.
Wall Street Journal je poročal celo o kreativnem izogibanju ameriškim in evropskim sankcijam. Ruski proizvajalci naj bi poskušali prikriti izvor surove nafte z menjavo tovorov na ladjah v Mediteranskem morju. Ta tovor nato doseže kitajske in indijske rafinerije, ki predelano nafto potem prodajajo na zahodne trge. Indijski izvoz naftnih produktov se je tako po začetku vojne povečal za več kot dvajsetkrat.
Večji del tovrstnih mahinacij je Slovenijo najverjetneje zaenkrat zaobšel vsaj v tržnem smislu, a to ni nujno, v kolikor bo situacija trajala in se potencialno še poslabšala. Poleg tega je posledica tovrstnega preprodajanja tudi splošni dvig cen energentov, ki mu ne uide nihče. Slovenija tako lahko dolgoročno stremi k večji energetski samozadostnosti ter manjši odvisnosti od fosilnih goriv, a dokler pri tem ne doseže visoke stopnje, bo odvisna od uvoza. Tako pri samozadostnosti kakor pri uvozu so njene najboljše zaveznice sosednje države, ki ji že danes predstavljajo partnerje v trgovanju z energijo in s katerimi mora skupaj priti do najboljših rešitev za regijo. Obenem je pri tem pomembna vloga Evropske unije, namreč da na svetovnem energetskem trgu deluje enotno ter solidarno v notranji razporeditvi kapacitet. V tem se sicer ni izkazala najbolje, ko je šlo za medicinsko opremo v prvem valu covid-19. Žal ji zaenkrat tudi ne kaže najbolje pri reševanju zunanjepolitičnega pogoja normalizacije energetske krize: čimprejšnjem končanju vojne v Ukrajini.
