Čeprav drži, da glasbo ustvarjajo in izvajajo ljudje in ne instrumenti, pa mnoge med njimi povezujemo s prav določenimi kulturami in glasbenimi žanri. Razlogi za to so lahko čisto tehnični: klavirja si praviloma ne bomo oprtali na hrbet, da bi z njim razvedrili družbo ob tabornem ognju – za ta namen je bolj priročna kitara. Pogosto povezujemo različne instrumente tudi z določenimi žanri ali kulturami, te povezave pa so navadno posledica zgodovine instrumenta, ki je skoznje marsikdaj tudi zabrisana.
Harmonika ima ob vsem tem v slovenski glasbeni kulturi posebno mesto, saj je tako v domišljiji kot v praksi nekakšen osrednji objekt slovenske narodne množične kulture, ki se je je prijelo ime narodnozabavna glasba. Vendar pa je ta glasba tudi sama izum, za katerega je zaslužen ne le talent, ampak tudi velika mera podjetnosti in trdega dela gorenjskih bratov Avsenik. Morda ima harmonika res posebno mesto v tradiciji, ki je tovrstnim izvorom sledila ali pa jih mnogokrat samo posnemala – vendar pa ta glasen in priročen instrument številnih harmonskih zmožnosti mnoge roke vihtijo in raztegujejo tudi pri nas v povsem različnih vižah.
Še preden se je na Balkanu in po svetu ustoličil kasnejšim teoretikom subkultur in alternative tako ljubi pank, je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja nastajala raznolika opozicijska scena, ki se je spogledovala s svetovnimi glasbenimi pojavi in lokalnimi folk tradicijami, a se je zavestno odmikala od omenjene narodotvorne množične produkcije. Vanjo lahko štejemo tudi samosvojo zasedbo Begnagrad, ki je na hudomušen in izviren način spajala neparne balkanske ritme z rockovsko neposrednostjo in jazzovsko improvizacijo. Begnagrad so v dveh postavah med letoma 1975 in 1983 podajali lastno avtorsko interpretacijo ljudskih motivov, do katerih so tudi v naslovih skladb privzemali igrivo distanco (Kranjskagorablues nazaj, Pjan ska, Knecht ska, Pancer valcer).
Bratko Bibič, ki je v zasedbi Begnagrad harmoniko igral še v najstniških letih, ostaja med bolj prepoznavnimi izvajalci svojega instrumenta v polju nove glasbe, lastno pot pa še danes nadaljuje s številnimi domačimi in mednarodnimi zasedbami. Njegovo obširno delo bi težko povzeli v enotno kategorijo, v veliki meri pa ga zaznamuje reinterpretacija in aktualizacija lokalnih »mikrozgodovin«, kar velja za njegovo glasbeno, pa tudi aktivistično, znanstveno ter esejistično produkcijo. Omenimo lahko multimedijski projekt Na domačem vrtu, kjer Bibič z eno svojih stalnejših glasbenih zasedb, The Madleys, ozvoči kolaž odlomkov slovenske filmske zgodovine. Med bolj odmevnimi je tudi mednarodni kvintet Accordion Tribe, kjer gre za svojevrsten preplet različnih lokalnih kulturnih kontekstov harmonike, premišljenih skozi sodobno izkušnjo v improvizaciji veščih glasbenikov.
Harmonike se tudi v svetu drži status z različnimi izročili zaznamovanega instrumenta, na njeno vlogo v argentinskem tangu pa se med slovenskimi ustvarjalci sklicuje Jure Tori, sicer član nekoč pankersko nabrite zasedbe Orlek. Tori v zadnjih dveh desetletjih ostaja zvest jazzovskim nato tudi zasedbam različnih kapacitet, znotraj katerih se argentinskega izročila loteva skozi zelo svobodno in odprto interpretacijo. Sorodnih fuzij se v vse bolj popularni obliki loteva tudi Marko Hatlak, ki je v zasedbah Terrafolk ali Funtango razvijal možosti odpiranja proti popularnejšim rockovskim ali funky oblikam.
Med domačimi glasbeniki, ki so si harmoniko izbrali kot svoj osrednji instrument, pa ne gre izpustiti tudi Luke Juharta, ki je v zadnjem desetletju za zavod Sploh izdal tri zgoščenke sodobne, posebej za harmoniko spisane avtorske glasbe. V glasbi, ki jo izvaja in občasno Juhart piše tudi sam, med omenjenimi verjetno še najbolj izstopa harmonika v svoji posebni zvočnosti. S tem nas usmeri k povsem drugačni dimenziji pristopa k instrumentu, ki ga približa skozi paleto občutij in premislekov, če le spustimo naša pričakovanja z vajeti harmonij, melodij in zapovedi namenskega poslušanja.
