Šrilančani v boju proti dolgu
Največja ekonomska ter politična kriza po osamosvojitvi Šrilanke leta 1948, ki otoško državo pretresa že mesece, je v maju dosegla nov višek in državo pripeljala na rob propada. Šrilančani se soočajo s pogostimi večurnimi izpadi elektrike, kritičnim pomanjkanjem goriva, hrane ter zdravil, vse to pa se je v preteklih tednih zaostrilo.
Nacionalna ekonomija se je sesula v prah. V obupanem poskusu, da bi prihranili še zadnje litre goriva za najnujnejše storitve, je šrilanška vlada pretekli petek zaprla šole in javnim delavcem naročila, naj ne hodijo v službe. Mesec prej je ugasnila javno razsvetljavo.
Vlada Gotabaje Radžapakse, ki je na oblasti od leta 2019, kljub naraščajoči inflaciji od začetka leta 2021 in občutni prehranski krizi ni želela priznati, da je država v hudi ekonomski krizi. To se je spremenilo v začetku marca, ko je vrednost šrilanške rupije pričela strmo padati in v enem mesecu proti dolarju izgubila skoraj polovico vrednosti. Inflacija je naraščala od začetka leta 2021, strmo pa se je začela vzpenjati oktobra in aprila na mesečni ravni dosegla slabih 30 %. Inflacija prehranskih izdelkov je znašala 46,6 %.
Dvanajstega aprila je vlada sporočila, da ne more več odplačevati svojega zunanjega dolga. Upniki bi morali letos prejeti 7 milijard dolarjev, skupno pa je zunanji dolg aprila znašal 51 milijard dolarjev. Vladne devizne rezerve so pričele kopneti že konec preteklega leta, ko so dosegle ravni iz časa konca državljanske vojne v letih 2008 in 2009. Ker država ni imela dovolj tuje valute, da bi uspela financirati uvoz osnovnih dobrin, so bile nekatere dobrine že februarja ujete na ladjah v pristanišču v Kolombu. Petega maja je novi finančni minister Ali Sabry, potem ko je pred enim mesecem na tem mestu zamenjal brata aktualnega predsednika, obelodanil, da so vladne rezerve padle na 50 milijonov, kar pomeni, da so prazne.
Informacija o nemožnosti odplačevanja državnega dolga je prišla v javnost, ko je več sto tisoč Šrilančanov teden dni vztrajno protestiralo proti vladi in zahtevalo takojšen odstop. Že 9. aprila so protestniki vzpostavili stalno zasedbo centralnega parka v Kolombu. Devet dni kasneje je policija na protestnike v mestu Rambukkana streljala in eno osebo tudi ubila.
Temu sta 28. aprila in 6. maja sledili splošni stavki, v katerih je sodelovalo več milijonov delavcev. 9. maja je takratni premier Mahinda Radžapaksa, nekdanji predsednik in starejši brat Gotabaje Radžapakse, spodbudil podpornike svoje stranke Sri Lanka Podujana Peramuna, da so oboroženi s kovinskimi palicami napadli protestnike, ki so zasedli park v Kolombu in požgali njihove šotore. Isti dan je zaradi pritiska javnosti odstopil z mesta premiera in se z družino skril v eni od pomorskih vojaških baz.
Protesti so po tem dogodku povsem ušli izpod nadzora – tako oblasti kot sindikatov. Predsednik je na ulice poslal vojsko ter uvedel policijsko uro, ki ni delovala. Tako smo lahko spremljali prevračanje avtomobilov v reke, požiganje domov članov vladajoče stranke. Enega od njih so protestniki tudi ubili, ko se je v avtu in z varnostnikom skušal prebiti skozi množico.
Liberalni del šrilanške civilne družbe – kljub svojemu nasprotovanju vladi – poziva k zmernosti in civiliziranosti, s čimer pričajo prej o tem, da v luči množičnih delavskih protestov izgubljajo monopol nad izražanjem nezadovoljstva v družbi. Šrilanške delavke in delavci namreč brez dvoma vedo, kdo je njihov sovražnik in da je ta še vedno v polni ofenzivi.
Gotabaja Radžapaksa je namreč le nova predsedniška različica družinskega klana, ki si vsakič, ko je na oblasti, na dinastičen način porazdeli državne funkcije. V času predsedovanja njegovega starejšega brata v letih 2005 in 2015 je Radžapaksa služil kot sekretar na ministrstvu za obrambo in urbani razvoj ter vodil vojaško akcijo, ki se je maja 2009 zaključila kot krvav poraz separatističnega gibanja Tamilskih tigrov in povzročila od 7000 do 20.000 civilnih smrti. Predsednikovanje njegovega brata so poleg tega definirale gradnje velikih infrastrukturnih projektov, za financiranje katerih si je vlada na veliko izposojala denar v tujini, dokler se ni izkazalo, da projekti ne prinašajo obljubljenega prihodka. Člani družine so bili zato deležni mnogih kritik na račun korupcije, ki niso nikoli dobile sodnega epiloga.
Ko je Radžapaksa leta 2019 zasedel predsedniško mesto, je bila ena prvih sprememb radikalno krčenje vseh vrst davkov, kar je državni proračun v enem zamahu oklestilo skoraj za tretjino. Izpad prilivov je vlada poskušala nadomestiti z obsežnim tiskanjem denarja, ki je vodilo v eksponentno rast inflacije. Turizem, pomembna gospodarska panoga v državi, je s pandemijo koronavirusa usahnil. Temu se je aprila 2021 pridružila še vladna prepoved vsakršne rabe kemičnih sredstev v kmetijstvu, kar je povzročilo drastičen upad pridelka.
Čeprav je velik del prebivalstva posledice na lastni koži občutil že zelo zgodaj, so šele skoki cen goriv in drugih dobrin kot posledice vojne v Ukrajini šrilanško vlado pripeljali do točke, ko je morala priznati realnost ekonomske katastrofe. Kabinet vlade je odstopil 3. aprila, a Gotabaja Radžapaksa kljub pozivom ni zapustil mesta predsednika, ampak po odstopu svojih družinskih članov na proteste odgovoril z represijo ter imenovanjem Ranila Wickremesingheja na mesto premierja. Wickremesinghe, prej politični konkurent družini Radžapaksa, je nastopil kot nekdo, ki naj bi uspešno speljal pogajanja z Mednarodnim monetarnim skladom, ki ga vlada sedaj vidi kot rešitev situacije.
Protestniki so spregledali to prozorno strategijo, katere cilj je prenos bremena krize na njihova ramena. Rešitve, ki jih prinaša Mednarodni denarni sklad, zaenkrat predvidevajo obsežne varčevalne ukrepe, privatizacijo državnih podjetij, tudi nekaterih delov ključne infrastrukture, povišanje splošnih obdavčitev ter tržno regulacijo cen goriv.
Vprašanje, pred katerega je postavljena Šrilanka, je, kdo bo nosil posledice te krize? Tisti, ki so že od samega začetka njene žrtve, ali tisti, ki so zanjo dejansko odgovorni?
