Ministrstvo za pravosodje pod vodstvom Marjana Dikaučiča, notarja iz stranke tako imenovanega modernega centra, se je zbudilo iz poletnega spanca in neimenovanja evropskih delegiranih tožilcev. Konec julija je pripravilo predlog sprememb kazenskega zakonika, ki predvidevajo preganjanje groženj višjim predstavnikom oblasti po uradni dolžnosti in ne več zgolj na predlog oškodovanca.
»Verbalni delikt, ki ga je v komunistični Jugoslaviji uokvirjal 133. člen Kazenskega zakonika SFRJ, se vrača. Bodimo natančnejši, dejansko že vseskozi obstaja, čeprav smo zamenjali državo in diktaturo nadomestili z demokracijo, a je ta ostala površna in velikokrat le navidezna, demokratični primanjkljaj pa se s Šarčevo vlado in z njenimi potezami samo še povečuje.« S temi besedami je avgusta 2019 strankarsko kolumno na spletnem portalu danes največje vladne, takrat največje opozicijske, Slovenske demokratske stranke začel trenutni svetovalec ministra za kulturo Miro Petek.
Po zamenjavi vlog na zakonodajni in izvršni veji oblasti Slovenske demokratske stranke ne skrbi več omejevanje medijske svobode govora, zato pa toliko več pozornosti posvečajo omejevanju svobode govora državljanov. Kaznivo dejanje grožnje bi se po predlogu sprememb kazenskega zakonika v režiji ministra Marjana Dikaučiča po uradni dolžnosti začelo preganjati, če bi bila grožnja izrečena »zoper koga od najvišjih predstavnikov države, poslanca, člana državnega sveta, člana vlade, sodnika ustavnega ali vrhovnega sodišča ali zoper njegovega bližnjega«. Ob vmešavanju sorodnikov v zakon pa ni jasno, ali bi morala po uradni dolžnosti preganjana grožnja biti izrečena v kontekstu opravljanja funkcije sorodnika na visokem položaju, ali pa bi to veljalo za vse oblike groženj.
Medtem, ko provladni roboti na Twitterju v službi resnice trdijo, da gre pri spremembah zakonika za usklajevanje z ustaljenim evropskim pravnim redom, je resnica povsem drugačna. Besedilo predloga novele nakazuje, da na pravosodnem ministrstvu niso mogli najti podobne zakonske ureditve v drugih državah EU, zato poskušajo predstaviti avstrijsko in nemško obliko kaznivega dejanja prisiljenja visokih državnih predstavnikov, da zaradi sile in grožnje nekaj storijo ali opustijo.
Poleg nepresenetljivega odmikanja od pravne prakse, ki se uporablja v večini držav članic Evropske unije, ni nič novega niti oster odmik Dikaučičevega pojmovanja kazenske zakonodaje od preteklih pravosodnih ministrov iz iste stranke. Spremembe kazenskega zakonika, ki jih je leta 2017 predlagal nekdanji pravosodni minister iz stranke po vetru obračajočega se centra Goran Klemenčič, je namreč predvideval da se pregon zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime začne na zasebno tožbo, torej da mora oškodovanec sam prevzeti pregon tudi v primeru uradnih oseb, za katere je pred tem veljala izjema, da je pregon na predlog uradne osebe prevzelo tožilstvo.
Vsebinsko so predlogi sprememb kazenskega zakonika na las podobni pobudi Slovenske demokratske stranke, natančneje predsednika vseh gornikov Janeza Janše, za preganjanje parole »smrt janšizmu« pred časom naslovljeni na generalnega državnega tožilca Draga Šketo. Časopis Dnevnik še ugotavlja, da na pravosodnem ministrstvu nad predlogom sprememb kazenskega zakonika, ki ga je na skupni seji parlamentarnega odbora za pravosodje in odbora za notranje zadeve najbolj strastno zagovarjal Branko Grims, kakopak iz stranke SDS, niso bili. Na eni izmed naslednjih vladnih sej naj bi neposlušne zaposlene na Ministrstvu za pravosodje, s tem ko naj bi pritiskal na ministra Dikaučiča, spametoval ne odstopljeni minister za notranje zadeve Aleš Hojs.
Precej pozabljivo od vladajočih veljakov, ki so se tik pred prevzemom oblasti »seveda spomnili aktivnosti okrog 133. člena, ki so se dogajale v Jugoslaviji ob njenih izdihljajih. Šeks, Šešelj, Paraga, Čičak, Olujić, Milić, Demaqi, vse tja do aretacije Janeza Janše in procesa JBTZ. Takrat je vrelo, zavedali so se, da jih policijska država Jugoslavija duši, in hoteli so v nove zarje.«
