HeadlineAktualnoSlovenijaGospodarstvoPišemo

SLOVENIJA PO TRIDESETIH LETIH – SE SPLAČA PIHATI SVEČKE?

V tem tednu bo težko brskati po spletu, ne da bi naleteli na informacijo, da bo Slovenija kmalu dopolnila trideset let. Pred tridesetimi leti smo Slovenci prvič v zgodovini dobili svojo demokratično državo. Na plebiscitu, ki je potekal 23. decembra 1990, se je kar 95 % volilnih udeležencev odločilo za osvoboditev izpod verig socialističnega motorja. Obdobje tridesetih let pa je tudi čas, ki ga lahko analiziramo in opazimo, kaj smo v tem obdobju dosegli. Kaj smo dosegli in kakšen komentar lahko dodamo po tridesetih letih?

 

 

Slovenija z mednarodnim priznavanjem ni imela resnih težav: kot prva jo je priznala Hrvaška, istega leta so jo priznale še Latvija, Litva, Estonija, Islandija, Ukrajina in Nemčija. Združene države so nas priznale razmeroma pozno in sicer aprila 1992, saj niso vedele, kaj tak korak pomeni za razpadajočo balkansko državo. Po pridobitvi mednarodnih prijateljev smo lahko začeli pot v tranzicijo. Slovenija se je osredotočila na postopen, gradualen pristop z nadzorovano privatizacijo. Obdobje tranzicije je pri vseh državah bivšega socialističnega tabora veljal za težavnega in mi nismo bili izjema. Zgovoren je že podatek Svetovne banke (2012), ki navaja, da je znašal povprečen BDP (per capita) v Sloveniji leta 1990 8699 dolarjev, v času tranzicije leta 1992 pa 6272 dolarjev, kar nakazuje na padec standarda zaradi zapiranja starih firm, ki niso mogle preživeti na trgu.

 

Ko je Slovenija bolj ali manj uspešno končala tranzicijski proces in leta 2004 vstopila v evropsko integracijo (EU) ter zvezo NATO, so bili kazalniki ekonomske ravni občutno višji. Leta 2009 je BDP na prebivalca znašal že 24051 dolarjev, s tem pa se je drastično povečala tudi kupna moč Slovencev. Tržni sistem je torej prinesel znaten dvig ekonomske blaginje, tega pa ne moremo trditi za brezposelnost. Osnovni cilj slovenskega socialističnega sistema je bila težnja po čim nižji brezposelnosti, ne glede na to, ali so delavci neki firmi prinašali ekonomsko korist ali ne. Zato ne presenečajo podatki Zavoda RS za zaposlovanje (2012), ki pravijo, da je bilo leta 1989 v Sloveniji brezposelnih 33796 ljudi, medtem ko je bilo leta 2009 brezposelnih Slovencev nekaj manj kot sto tisoč. Gotovo je vsak izmed nas od babice ali dedka slišal zgodbe o tem, kako si je lahko v socializmu vsak državljan privoščil dopust. Podatki tukaj pa kažejo v prid naši novi ureditvi: po podatkih Sursa (2012) in Černič in drugi (1991) si je leta 1984 počitnice izven doma lahko privoščilo 54,4 % ljudi, medtem ko si “danes” enako stvar lahko privošči 70 % Slovencev. Nekoliko bolj kompleksna pa je problematika stanovanjske prenaseljenosti. Kako je bilo glede stanovanj v naši bivši državi in kakšni so podatki za sodobno Slovenijo? Stanovanjske razmere se zaenkrat v kapitalizmu niso izboljšale v primerjavi s socializmom, stopnja prenaseljenosti stanovanja (glede na podatke Sursa iz leta 2012) kažejo, da so danes stanovanja za 1 % bolj “natrpana” kot so bila leta 1984. Torej so se razmere na tem področju morda celo malo poslabšale. Naj še interpretiram podatke, da ne bi prišlo do napačnih predstav. Leta 1984 so to problematiko prenaseljenosti stanovanja opredelili takole: Delež populacije, ki živi v stanovanju s povprečno površino na osebo do 15 kvadratnih metrov. Torej vsi, ki so padli v to kategorijo, so po takratnih razmerah živeli v prenatrpanem stanovanju. Leta 1984 je bilo v Sloveniji takih 33,4 % ljudi. Leta 2010 pa se je “prenatrpanost” definirala takole: Stanovanje nima vsaj ene sobe na gospodinjstvo in hkrati še ene sobe za vsak par, ene sobe za polnoletno samsko osebo, ene sobe za dva otroka istega spola med 12 in 17 let, ene sobe za otroka, stara od 12 do 17 let različnega spola in ene sobe za otroka do 12 let. Seveda se vsak kriterij (poleg “ene sobe na gospodinjstvo”) ovrednoti posebej.

 

Leta 2010 je bilo v naši populaciji 34,9 % ljudi, ki so živeli v prenatrpanih stanovanjih. Sklepamo lahko torej, da se na področju stanovanjske politike v času tržnega gospodarstva razmere niso izboljšale. Treba je tudi razumeti, da Slovenci živimo večinoma še v blokih, ki so bili zgrajeni v socializmu, torej nismo šli teh blokov ravno podirati in večati stanovanj. Vendar to ni izgovor. Slovenija se po padcu socializma ni odrekla socialni državi, javnemu zdravstvu in šolstvu. Trdimo lahko celo, da se je javno šolstvo v demokratični Sloveniji nekoliko okrepilo: skupno število let izobraževanja na prebivalca je leta 1984 znašalo 9,9 let, medtem ko je leta 2005 številka zrastla na 11,7. Povprečno število let izobraževanja se je torej (glede na podatke Sursa) v času samostojne Slovenije povečalo za skoraj dve leti v primerjavi s socializmom. Po podatkih Združenih narodov (2012) je pričakovana življenjska doba v socializmu med letoma 1980 in 1985 znašala 71,1 let, medtem ko je med letoma 2005 in 2010 ta znašala že 78,6 let. Ali povedano drugače: v dvajsetih letih socializma (od 1965 do 1985) se je življenjska doba povečala za približno eno leto, medtem ko se je življenjska doba v obdobju od 1990 do 2010 povečala za dobrih devet let. Umrljivost otrok v neki državi je pokazatelj razvitosti njenega zdravstvenega omrežja. Po podatkih Združenih narodov je v obdobju od 1980 do 1985 v Sloveniji do 1. leta starosti umrlo od 13 od 1000 rojenih otrok, v obdobju od 2005 do 2010 pa 4. Na področju umrljivosti otrok smo dosegli vidne uspehe. Objektivna dejstva so eno, njihov odsev na subjektivno dojemanje življenja v nekem obdobju pa drugo. Glede na raziskavo SJM (1990 in 2009), ki jo že skoraj pol stoletja izvajajo na Fakulteti za družbene vede, so podatki naslednji: ko so Slovencem leta 1990 postavili vprašanje, kako zadovoljni so z življenjskimi razmerami (od 1 do 10), je bila povprečna ocena 6,3. Ko pa so enaki masi ljudi leta 2008 postavili isto vprašanje, pa je ocena znašala 7,5. Glede na to raziskavo lahko sklepamo, da so ljudje leta 2008 bili bolj zadovoljni s svojim življenjem v demokratični Sloveniji. Objektivni kazalniki v večini kažejo na dvig življenjske ravni in standarda po 30 letih samostojnosti, kar pa ne pomeni, da je v tridesetih letih vse potekalo tako, kot se za neko zrelo demokratično državo s hrbtenico spodobi. Sicer odločno stojim za trditvijo, da je bil prehod v demokratično družbo in parlamentarno demokracijo pravilna odločitev. Zaveza spoštovanju ustave in temeljnih pravic je imperativ, ki naj bi vodil državo v boljše čase.

 

Na primeru demokratizacije Slovenije pa se je zgodilo kar nekaj stvari, ki ne delujejo najbolj pravno in demokratično. V 90-ih letih je Peterletova vlada morala določiti, koga bo sanirala: finance (bančništvo) ali industrijo (realno gospodarstvo). Odločila se je za bančništvo. Posledica te odločitve je bila skokovita rast upokojencev in dokaj velik obseg propadlih podjetij. Mnogo slovenskih podjetij ter blagovnih znamk s potencialom je propadlo povsem po nepotrebnem. Nova oblast in skoraj vse oblasti (vlade) po tem je želela čim prej vse zamenjati. Danes je večina našega gospodarstva v tujih rokah – prodano za drobiž samo zato, ker nismo znali pravilno organizirati proizvodnih procesov in ohranjati dobrih blagovnih znamk. Lep primer tega je Helios (Domžale), industrija barvil, dobra tovarna, ki je bila prodana za malo več kot 100 milijonov evrov Avstrijcem, ti pa so jo po letu dni prodali naprej za več kot 500 milijonov evrov Japoncem. Ali pa Fructal, ki smo ga prodali za bogatelo, ker so ga direktorji izčrpali v želji po odkupu. Da ne omenjam blagovih znamk kot so Droga, Delamaris, Donat, Kekec ipd. Žal je šlo veliko narobe v tem obdobju 30 let, očitno pa se nismo kaj veliko naučili iz svojih napak. Kot glavni problem vidim to, da sploh ne vemo, kaj želimo. Skoraj vse države, ki so bile v 90-ih letih manj razvite od Slovenije, nas zdaj prehitevajo in uspešno konkurirajo v svetovni trgovini. Nekako je boleče gledati, kako se ostale države uspešno razvijajo, mi pa zaradi egoizma in zagledanosti vase stagniramo. Pa imeli smo tako dobro odskočno desko, ki nam jo je omogočil bivši sistem. Doto smo v večini že zapravili. Žal firme kot so Elan, Žito, Litostroj, Iskra, Gorenje, Lek, Kolinska, Droga, Rašica, Mura, Jub, Paloma, Saturn, pa slovenske banke, padajo v tuje roke, dobiček pa se v večini steka v tujino. Naj zaključim v nekoliko kritičnem tonu. To, da smo v obdobju samostojnosti dosegli znatne napredke v primerjavi z bivšim sistemom je pohvalno, a se moramo primerjati z boljšimi in ne s slabšimi. V tridesetih letih smo veliko zamudili pa vendar je še čas, da se zbudimo in organiziramo tako, da bomo opravičili sanje izpred tridesetih let. Da bomo te sanje dosegli, potrebujemo močno pravno državo, kjer bodo šteli argumenti in ne aroganca. Samo v takem okolju se lahko razvije tista zrelejša oblika demokracije in kapitalizma, kot jo že desetletja poznajo v Zahodni in Severni Evropi. Okolje, v katerem so orožje marljivost, idejnost in demokratičnost, je tako, ki nam bo omogočilo popraviti, kar smo v tridesetih letih zamudili.

Source
Mark Beukovič

Povezani Članki

Back to top button