SLOVENIJA – EPIDEMIJA NEONACIZMA?

Ni več skrivnost, da določeni vladni akterji v Sloveniji na različne načine poskušajo zlorabiti epidemijo za pridobivanje političnega nadzora nad sicer demokratičnimi institucijami. Kriza, ki jo je prinesla svetovna epidemija, je gotovo presenetila vse nas, in kar je pomembnejše: zaradi nje smo postali ljudje bolj negotovi in nesigurni v prihodnost – in naša trenutna vlada že lep čas poskuša to človeško negotovost zlorabiti v svojo prid. 

Mladina in Reporter sta nedolgo nazaj poročali o pojavu rumenih kljukastih križev na stavbi ministrstva za kulturo. Lahko bi rekli, da gre za provokativen odgovor anonimne grafitarske skupine na trenutno situacijo. Skupina, ki si »lasti« avtorske pravice rumenih kljukastih križev, je namreč ogorčena nad ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem. Slednji je v času trenutne vlade Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot, ki ima neonacistične težnje ter ideale, celo podelil status nevladne organizacije.

Nevladne organizacije pri nas v osnovi uživajo določene ugodnosti; te jim neposredno omogoča država s svojimi zakoni. Ne le, da so NVO deležne državne finančne podpore, pravico imajo celo do brezplačne pravne pomoči v primeru sporov, ki so povezani z njenim delovanjem. To jim omogoča 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Nevladna organizacija je prav tako upravičena plačila upravnih taks – to jim omogoča 24. člen Zakona o upravnih taksah (ZUT). 

Država ali občina lahko nevladni organizaciji nudi tudi zastonj prostore za svoje delovanje. Pri tem sicer velja, da mora ta nevladna organizacija kriti redne mesečne stroške. Nekoliko srhljivo postaja dejstvo, da s strani vlade uživa podporo neonacistična skupina Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot, medtem ko je Slovenska tiskovna agencija že lep čas brez finančne podpore, zaradi česar ji grozi finančni propad. Predsednik vlade Janez Janša pa je aprila lani določene nevladne organizacije označil za parazite, ki črpajo državni proračun. Verjetno se Janša ni zavedal, da je s tem posredno kot neposredno diskreditiral Rdeči križ Slovenije, Zavod Antona Martina Slomška, Gasilsko zvezo Slovenije, Socialnovarstveni zavod Tabor, Škofijsko gimnazijo Vipava …

Skozi delovanje trenutne vlade se torej jasno kažejo težnje po omejevanju financiranja nevladnih organizacij, ki se utegnejo zdeti “trn v peti” trenutni vodilni stranki SDS. Očitno si bo Janševa vlada lahko čez noč premislila, koga financirati in komu bo pogodbo o financiranju prekinila. Krovna organizacija nevladnih organizacij (CNVOS) se je javnim očitkom vlade ter omejevanju financiranja določenih nevladnih organizacij že zoperstavila. Prav tako so nekateri ugledni bivši novinarji časopisa Delo javno objavili odprto pismo, v katerem so obsodili čedalje nižjo stopnjo medijske svobode v Sloveniji. Pri CNVOS-u so med drugim zapisali: »Seveda, novemu direktorju ne gre v nos, da gre za projekte ‘spoštovanja in sprejemanja različnih etničnih skupin, beguncev in migrantov’ in ‘medijske pismenosti’ (= boj proti lažnim novicam).«

Nekomu, ki se je nekoliko poglobil v trenutno dogajanje v Sloveniji, se lahko zdi, kot da je neonacizem pri nas nekaj novega. Žal to ni tako. Formalni zametki neonacističnih gibanj v Sloveniji segajo v leto 2001. Pred tem so bile neonacistične skupine namreč relativno neorganizirane in ozemeljsko precej razpršene. V letu 2001 pa se je ustanovila t.i. skupina Blood and honour (Kri in čast), ki predstavlja prvo organizirano neonacistično združenje v Sloveniji. Po vstopu Slovenije v EU, leta 2004 pa beležimo porast patriotskih organizacij, kot so Hervardi ali Tukaj je Slovenija, namen katerih je »ohranitev slovenske identitete in dediščine«.

Leta 2018 je postala javnosti prvič znana skrajno desničarska para vojaška organizacija Štajerska varda. Njen ustanovitelj Andrej Šiško je tudi njen idejni vodja in svoje člane poziva k rigoroznemu pristopu do priseljencev ter svobodnjaških gibanj, kot je na primer gibanje za pravice pripadnikov LGBT+. Kar je pri tej skupini problematično, je to, da svoje tendence javno in brez zadržkov izraža na zborovanjih, na socialnih omrežjih so bile denimo objavljene fotografije zborovanja, kjer so se njeni pripadniki urili z orožjem ter izjavljali različne parole. V Sloveniji lahko para vojaške organizacije ustanavljajo celo predsedniki političnih strank. Šiško je namreč vodja stranke Gibanje Zedinjena Slovenija. Stranka (zaenkrat) za vstop v parlament še ni zbrala dovolj glasov.

Šiško je bil nemalo po odkritju Štajerske varde obsojen na 8 mesecev zaporne kazni. Obtožili so ga rušenja slovenske ustavne ureditve. Očitno pa zaporna kazen njenega vodje ni bila dovolj. Dobro leto nazaj so se pojavile ponovne provokacije te organizacije, saj so njeni pripadniki želeli sodelovati na seji občinskega sveta v Slovenski Bistrici, kjer so takrat obsodili nestrpno akcijo vardistov na tamkajšnji policijski postaji. Incident se je končal mirno, kar pa ne pomeni, da ni odmeval v slovenski javnosti. Kot odgovor na njihove težnje se je oglasil celo predsednik Borut Pahor, ki je praviloma zadržan. Predstavniki stranke Levica pa so do “mehkega” omejevanja in sankcioniranja kritični, saj menijo, da trenutna vlada dela vse, da tovrstnim skupinam pušča svoboden razvoj, pa čeprav nikakor niso del civilne družbe. Zmago Jelinčič Plemeniti, predsednik Slovenske nacionalne stranke, pa je kot odgovor na kritiko Levice poudaril, da bi potemtakem morali prepovedati tudi razne partizanske proslave, ki po njegovo poveličujejo bivšo avtokratično državo in njeno kulturo.

24. junija 2020 so pripadniki slovenskih neonacističnih organizacij v sklopu “alternativne” proslave slovenske osamosvojitve na Prešernovem trgu organizirali shod, na katerem niso skrivali svojih ideoloških tendenc. Brez sramu in povsem eksplicitno so nekateri, okrašeni s tattooji nacističnih simbolov, izvajali Hitlerjev pozdrav (Sieg Heil) ter skoraj enoglasno vzklikali parole, zaradi katerih bi v določenih evropskih državah lahko pristali v zaporu. Protest so organizirali predvsem pripadniki organizacije Blood & Honour Slovenija ter pripadniki skupine Head Hunters iz Domžal. Skupaj pa so združeni pod imenom Rumeni jopiči; Rumeni jopiči so skupina navideznih domoljubov, ki so v resnici naravnani precej neonacistično.

Pripadniki tovrstnih skupin svoja prepričanja povsem necenzurirano izražajo tudi na svojem twitter profilu, kjer med drugim napadajo ženske, ki naj bi »izdale desničarsko revolucijo«, in jim grozijo, da bodo za to »morale plačati« ter se ponašajo z geslom »porušimo Metelkovo«. Povsem očitno je, da gre  za pripadnike neonacističnih gibanj, ki bi jih morala vlada kot prvovrstni varuh vrednot, za katere smo se še pretežko borili, ostro obsoditi. Ta pa tega seveda ni storila. Kot je bilo razvidno v začetku sestavka, je trenutna vlada celo podelila status NVO-ja neonacistični organizaciji. Pri tem je vredno omeniti dejstvo, da nevladne organizacije, ki jim je dodeljen status delovanja v javnem interesu, vedno odsevajo hierarhijo oziroma sistem vrednot družbe, v katerih obstajajo.

Kaj za državo, ki se z navdušenjem hvalisa z visoko stopnjo svoje »demokratičnosti«, (pri tem pa na določene ključne aspekte demokratičnosti kratko malo »pozabi«) in si že več desetletji pripisuje naziv »naslednje Švice«, pomeni priznavanje konservativnih, skrajno desničarskih, če ne celo neonacističnih vrednot kot vrednot, ki jih je treba ohranjati, gojiti, spodbujati, bo verjetno na žalost lahko pokazal le čas. Trenutna vlada in njen kulturni minister imata namreč vsa pooblastila, da javni interes definira po svoje. Ta se seveda na področju nevladnih organizacij, kot tudi marsikje drugje, obrača po vetru pripadnosti »ta pravi« stranki. Narod pa je tudi pri preprečitvi takšnih enostranskih odločitev ministra paraliziran. V Sloveniji smo priča pritiskanju političnega vijaka na civilno družbo.

Nadalje ne preseneča tudi to, da Žan Mahnič – sicer zdajšnji državni sekretar za nacionalno varnost v Kabinetu predsednika vlade – javno izraža svoja stališča, ki bi jih vsaka demokratična družba morala označiti za absolutno skrajna. Ko je leta 2018 v parlamentu zaprisegla vlada Marjana Šarca, je Mahnič na Twitter objavil fotografijo knjige Manifest za domovino, ki velja za biblijo skrajno desnega vse-evropskega gibanja. To gibanje zavrača liberalno in progresivno miselnost, jasno pa propagira nazorsko opredelitev, ki je med drugim povzročila drugo svetovno vojno. Knjižico, ki jo je objavil Mahnič, je v Sloveniji izdala založba Nova obzorja (d. o. o.), ki je v delni lasti stranke SDS. Predsednik vlade Janez Janša pa je brez zadržkov delil že več objav omenjenih skupin v zadnjih dveh letih. Mahnič pa je 8. aprila letos v svojem tvitu Petru Žerjaviču, novinarju Dela, pokazal nespoštljiv odnos: »Koga v EU briga, kaj si misli nek brezvezni ARD …« Mahnič torej grozi Žerjaviču in novinarjem dela, po drugi strani pa je jasno napisal, da se bo Delo znašlo v finančnih težavah, če bo še naprej »preveč kritiziralo« trenutno vlado in njeno delovanje.

.@ZerjavicDelo, koga v EU briga, kaj si misli nek brezvezni ARD. Tebe naj raje skrbi, kolikokrat se boš še lahko zabaval na Place du Luxembourg ob četrtkih popoldne, če Petrič ne bo dobil aneksov za #2tir.

— Žan Mahnič (@ZanMahnic) April 8, 2021

Stanje v Sloveniji na politično-družbenem parketu postaja skrajno resno. Kot da absurdnih zgodb še ni dovolj, je na začetku junija letos v dvorani Državnega sveta z majico, na kateri je Leon Rupnik, poziral urednik novo ustanovljene Nacionalne tiskovne agencije – Aleš Ernecl. Slednji tudi ne skriva prepričanja, da se holokavst nikoli ni zgodil, ter da je bil Hitlerjev rasizem zgolj mit, ki so si ga izmislili po drugi svetovni vojni. Leon Rupnik velja za enega glavnih nacionalnih izdajalcev druge svetovne vojne, v času katere je deloval kot domobranski general, ki bi naj celo zaprisegel pred nacistično zastavo v Bežigradu leta 1944.

V demokratični družbi, za kakršno smo se dobra tri desetletja nazaj borili, bi morala civilna družba delovati v interesu javnosti in ne največjih vladnih strank. To, kar se trenutno dogaja v Sloveniji, je pritiskanje političnega sistema na nevladne organizacije, ki bi sicer morale biti povsem avtonomne. Ne le da naša trenutna vlada ustrahuje in finančno ogroža določene organizacije, ki ji utegnejo nasprotovati, celo finančno odpira ter priznava legitimnost določenim neonacističnim organizacijam – nekatere več kot očitno (neformalno) podpira, določenim pa podeljuje celo status nevladne organizacije. Kdo pravi, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili? Trenutna oblast je gotovo obudila par tehnik, ki se jih je naučila iz prejšnjega režima.