Slaba vest praznika belega baleta; Migrantski delavci pod težo katarskih nogometnih stadionov

Le še nekaj tednov nas loči do pričetka svetovnega prvenstva v nogometu v Katarju, prvi arabski in pa najmanjši državi v zgodovini, ki je prejela to čast. Monarhija, ki je pol manjša od Slovenije in ima dobrega pol milijona prebivalcev več, se tako že dvanajst let pripravlja na štiri tedne, ko bo pozornost celotnega sveta usmerjena nanjo. A že takoj po tem, ko je FIFA sprejela to odločitev, so se pojavili dvomi, ki Katar – upravičeno – preganjajo do danes. V tem času jim je z zamikom prvenstva v zimske mesece in z izgradnjo klimatiziranih stadionov uspelo odgovoriti na dvome glede vročega in suhega podnebja, a kritik glede pravic delavcev, ki so vso infrastrukturo zgradili, jim ni uspelo utišati. 

V dobrih desetih letih so popolnoma prenovili obstoječi nogometni stadion in zgradili sedem novih. Povečali so letališče, tlakovali stotine kilometrov cest, zgradili novo železnico ter okoli sto hotelov in vzpostavili vso pripadajočo infrastrukturo. Celotna investicija po ocenah presega 200 milijard dolarjev. Takšna vsota ni presenetljiva za državo, ki se umešča v prvo deseterico najbogatejših držav po BDP na prebivalca. To bogastvo je povezano s tretjo največjo zalogo zemeljskega plina, ki predstavlja kar 70 odstotkov državnih prihodkov. 

A zemeljski plin sam po sebi ni kapital, če ne pride do trga, kamor ga lahko spravi le delo. Ekonomska domišljija največkrat zamolči, da bogastvo narodov temelji predvsem na človeškem delu. In to v Katarju ni naključno porazdeljeno med prebivalci. Državljani Katarja namreč predstavljajo le okoli 12 odstotkov celotne populacije, vse ostalo so migrantski delavci. Teh je torej preko dva milijona, med njimi največ iz Indije, sledijo pa delavci iz Bangladeša, Nepala, Egipta, Filipinov, pa tudi Pakistana in Šri Lanke. Ti delavci največkrat delajo za zelo nizka plačila in v zelo slabih pogojih.

Amnesty International je že leta 2013 objavil poročilo glede hudih kršitev delavskih pravic s strani gradbenih podjetij, do enakih zaključkov pa je neodvisno prišel tudi Guardian. Kršitve vključujejo neplačevanje oziroma večmesečno zamujanje s plačo, izjemno slabe varnostne ter zdravstvene razmere na deloviščih, 12-urne delavnike in neprimerne prostore za bivanje. V Katarju naj bi bile pogoste tudi smrti delavcev, tako različne ocene v letih 2012 in 2013 omenjajo med 800 in 1200 smrti med delavci iz Indije in Nepala. Konec lanskega leta je Guardian na podlagi podatkov nekaterih tujih veleposlaništev v državi ocenil, da je od leta 2010 umrlo kar 6500 delavcev. Ta številka naj bi bila v resnici še večja, če bi upoštevali vse narodnosti delavcev.  

Težava navajanja teh številk pa je, da gre za smrti v bazenu vseh migranstkih delavcev, ne le tistih, ki delajo na gradnji nogometne infrastrukture. Indijske oblasti so tako glede umrlih indijskih delavcev sporočile, da gre za normalne številke z vidika visokega števila Indijcev v državi. Katar po drugi strani te ugotovitve zanika in zatrjuje, da je med 2014 in 2020 pri delu na prizoriščih svetovnega prvenstva umrlo 37 delavcev, pri čemer naj bi bile le tri smrti povezane z delom. Mednarodna organizacija dela, ki je prisotna tudi na terenu, opozarja, da Katar pri tem ne šteje smrti, ki so posledica neprimernega delovnega okolja (vročina), in ocenjuje, da je le v letu 2021 umrlo 50 tujih delavcev, 500 naj bi jih bilo težko poškodovanih, 37600 pa naj bi dobilo manjše ali srednje težke poškodbe. Guardian poroča tudi, da so pri velikem delu smrti navedeni naravni ali nepojasnjeni vzroki, kar povezuje z zakonodajo, ki določa, da v kolikor vzrok smrti ni povezan z delom, družina umrlega ni upravičena do odškodnine. V nekaterih primerih naj družine ne bi dobile niti še neizplačanega dela plač svojih preminulih svojcev. 

A ne glede na končno število umrlih pri izgradnji stadionov je jasno, da je situacija za delavce v Katarju daleč od rožnate. Poleg že naštetih težav je mnogo delavcev v svojih matičnih državah rekrutiranih prek agencij, ki jim posredništvo drago zaračunajo, za kar nekateri delavci najemajo tudi drage kredite. To pa deluje kot dolžniška past, ki zaradi visokih obresti vodi v dolžniško suženjstvo. 

Takšne ugotovitve je potrdil tudi Human Rights Watch, ki je opozoril, da delavci zaradi kreditov ne morejo zapustiti služb, kar jih naredi mnogo bolj ranljive za vse vrste zlorab. Z ozirom na mednarodne delavske standarde te kršitve ustrezajo definiciji prisilnega dela. Ob tem je potrebno omeniti tudi sponzorski sistem »kefala«, ki je uveljavljen v mnogih arabskih državah in predvideva, da migrantski delavci vstopajo in v državi živijo pod pokroviteljstvom in popolnim nadzorom svojih delodajalcev. Ti jim tako lahko onemogočijo tudi vrnitev domov, obenem pa delavci delodajalca tudi ne morejo zamenjati, zato so v delo prisiljeni. Gre torej za sodobno obliko suženjstva. 

Katar je zaradi kritik že leta 2014 napovedal, da bo razmere za delavstvo izboljšal. Sledile so postopne spremembe delavske zakonodaje, ki je 2017 uvedla maksimalno število ur dnevnega dela in pravico do dopusta, naslednje leto je ukinila izhodne vize za večino tujih delavcev. Dve leti kasneje je uvedla možnost menjave delodajalcev, lani pa celo minimalno plačo, ki znaša 275 evrov in se približa 500 evrom, če delodajalec ne poskrbi za prehrano in stanovanje. Uvedli so tudi sklad za izplačilo delavskih dolgov in neizplačanih plač, ki naj bi do danes izplačal 27 milijonov dolarjev. 

Koraki v izboljšanje stanja so tako sicer bili narejeni, a kritiki opozarjajo, da zelo pozno in s precej okrnjenimi učinki, saj v praksi ni pregleda nad spoštovanjem nove zakonodaje, kakor tudi ni transparentnosti pri uveljavitvi finančnih podpor delavcem. Tuji delavci so namreč še letos v tisočih protestirali za svoje pravice, Katar pa je nekatere brez plačila deportiral, medtem ko so drugi državo zapustili brez plačila ali pa so v njej celo še vedno ujeti. A infografike, ki jih objavljajo oblasti na temo zagotavljanja delavskih pravic, so lepe in na njih je veliko visokih številk. 

Izidor Barši