Skrajni čas za volitve

Ob zaključku predvolilnega obdobja smo vam dolžni še primerjavo dveh strank, na kateri se vztrajno lepi pridevnik »skrajen«. Levico za skrajno označujejo vsi politični veljaki – od skrajne desnice do »skrajne« sredine. Nemara zato, ker se v našem političnem prostoru postavlja najbolj levo, čeprav jo to v svetovnem merilu enači s precej zmerno socialdemokracijo. Po drugi strani Slovensko demokratsko stranko označujejo za skrajno le privrženci leve liberalne politike, vključno z Levico, sama pa se rada umešča v desno sredino – kljub temu, da najvišji predstavniki stranke izražajo rasistična, šovinistična ter homofobna prepričanja in se v praksi bratijo z neonacistično civilno družbo.

Kakorkoli pojmujemo skrajnost, gre le za pavšalne oznake, ki odvračajo od vsebinskih programov obeh strank, ki se v tem oziru skorajda ne bi mogli bolj razlikovati. Verjetno edina skupna točka obeh strank je odnos do obveznega cepljenja proti covidu-19, ki ga v obeh strankah zavračata.

Veliko več lahko povemo o vsebinskih razlikah. Najmočneje se kažejo pri pojmovanju socialne države, če nam domoljubi ali komunisti ne bodo preveč zamerili uporabe besed socialna in država v isti povedi. Levica si prizadeva predvsem za okrepitev javne lastnine – za rešitev stanovanjske politike obljubljajo trideset tisoč javnih najemniških stanovanj do leta 2030, njihovo izgradnjo pa bi financirali s prejemki od obdavčenja velikih stanovanjskih nepremičnin, ki ne služijo svojemu namenu. SDS medtem vidi rešitev socialnih težav državljanov v okrepitvi privatne napram javni lastnini. Stanovanjsko problematiko bi tako reševal z omogočanjem kreditiranja mladih, ki po trenutni ureditvi niso kreditno sposobni. Podobno razlikovanje se pojavi tudi v pojmovanju plač. Medtem ko je Levica že uspela z zakonsko pobudo po višanju minimalne plače v skladu z inflacijo in ceno življenjskih stroškov – slednji niso bili izračunani že od leta 2017 – je SDS podprl predlog Nove Slovenije, ki je uzakonil nižanje dohodnine in s tem olajšal življenje najbogatejšega dela prebivalstva, s tem pa se je neznatno dvignila tudi neto minimalna plača. Vendar se je SDS-ova zlizanost z interesi kapitala izkazala nekaj tednov kasneje, ko so poslanci koalicije zavrnili predlog Levice o izenačitvi minimalne in osnovne plače. Znesek minimalne neto plače je namreč po trenutni ureditvi določen, lahko pa se ga doseže s številnimi dodatki k osnovni plači, ki je lahko precej nižja od zagotovljene minimalne plače. Na ta način delodajalci na škodo delavcev privarčujejo pri stroških socialnega, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. 

Glavna črta razkoraka med programoma Levice in SDS torej poteka na ločnici med javno in zasebno lastnino ter med progresivno in konservativno strategijo obdavčenja. Vse ostalo lahko, sicer nekoliko čez palec, strnemo v koncept kulturnega boja. Levica si, vsaj deklarativno, ker za kaj drugega do sedaj še ni imela priložnosti, prizadeva za neodvisno kulturo, medije, šolstvo, policijo, sodstvo in kar je še podsistemov. Medtem si SDS prizadeva za tako imenovano uravnoteženje vseh teh podsistemov, kar je še vedno, ko je bila SDS na oblasti, privedlo v strankarsko kadrovanje za pomembne funkcije v vseh javnih institucijah. 

Do volitev toliko. Po volitvah pa bo ključno vprašanje, kdo bo svoje interese uspešneje uveljavljal v prihodnji vladi in sklicu parlamenta. Izkušnje narekujejo, da vlade, v katerih sodeluje oziroma jih vodi SDS, igrajo izključno po notah njenega predsednika Janeza Janše, po drugi strani pa Levica še ni bila v vladi, a njene predvolilne koalicijske partnerice že nakazujejo, da bodo interese Levice poskušale čim bolj omejiti.

Jaka Virant