Sarajevske noči arhitekture

Dolgo me pot ni zanesla v Sarajevo. Tokratna priložnost se je ponudila ob pogovoru k razstavi Arhitektura. Skulptura. Spomin. Umetnost spomenikov Jugoslavije 1945-1991, ki jo od leta 2019 arhitekturna galerija DESSA iz Ljubljane v sodelovanju z revijo Arhitektov bilten in spletno arhitekturno platformo Architectuul iz Berlina organizira v obliki potujoče razstave. Razstava je kot štafeta mladosti pot začela v Piranu, nadaljevala v Ljubljani, Kopru, Zagrebu, Novigradu, Podgorici. Sarajevo je trenutna postaja, potovala pa bo še v Mostar, Beograd, Prištino in Skopje.

V Sarajevu se je posebej izpostavilo letošnjo hladnokrvno vandalizacijo partizanskega pokopališča v Mostarju, ki so ga postavili leta 1965 po načrtih izjemnega arhitekta Bogdana Bogdanovića. Gre za namerno načrtovan napad na dostojanstvo padlih borcev za svobodo, kjer so vandali uničili vse spominske plošče z imeni umrlih. Bogdanović je pogosto pripovedoval zgodbo, kako se bosta nekega dne za vedno iz oči v oči gledali dve mesti – mesto mrtvih protifašističnih herojev in mesto živih, za katere so slednji dali svoja življenja. S to idejo je v Mostarju leta 1965 ustvaril partizansko nekropolo, velik astrološki model, kjer imajo padli mostarski antifašistični borci, fantje in dekleta, pravico do lepote sanj. V izjemnem izvedenem delu je preizpraševal, ali »bodo tudi otroci naših otrok v spomeniku videli podobo ponosnega in humanega mesta, ki se dviga kot fatamorgana nekje med nebom in zemljo – ali bodo v njem prepoznali svoje mesto v težkem času, ko je bilo najtežje biti in ostati človek?«

Zategadelj je pogovor o obsojanja vrednem dejanju toliko bolj pomemben, kajti dostojanstvo spomina ni le akt preteklosti, temveč simbol nenehnega boja proti naraščajočemu fašizmu. Toliko bolj pomembno dejstvo, da je tako dogodek kot razstavo v galeriji Urbandesign studio v Sarajevu, v sklopu Noći arhitekture, obiskalo veliko število mladih ljudi, ki jim ni vseeno, v kakšnem svetu želijo živeti. Ob vračanju iz Sarajeva sem se ustavil na uničenem Partizanskem pokopališču v Mostarju. Presunjen sem ugotovil, da človeška neukost nima meja. Popravilo in prenova razbitih spominskih plošč po tokratni vandalizaciji nista smiselna, temveč je edina možna zaščita pred tovrstnimi nadaljnjimi oskrunjenji vzpostavitev varovanja spomenika iz višjih instanc, kot sta Europa Nostra in Unesco. Zato je ob letošnji 100. obletnici rojstva Bogdanovića arhitektka in aktivistka Senada Demirović v sodelovanju z mestom Mostar in platformo Co+re pod vodstvom prof. Darka Radića organizirala javni pogovor na temo Bogdanovićevega spomenika, kjer so posebej izpostavili uničenje Partizanskega spominskega pokopališča, ki je najhujše po vojnih dogodkih v devetdesetih letih. Jutro po razdejanju, ki se je zgodilo pred nekaj meseci, so ugotovili, da zaščita v kontekstu državnega spomenika ni dovolj, zato so sprožili postopek vpisa spomenika na seznam Europa Nostra in za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine kot skupnega dobra. Zavedajoč se dejstva, kako dolgo traja ta postopek, so se s predlogom za vpis obrnili na Komisijo za ohranjanje nacionalnih spomenikov Bosne in Hercegovine, ki mora kot uradna institucija sprožiti postopek vpisa.

Fizična prisotnost spomenikov v pokrajini je opomin na grozovitost posledic fašizma in nacizma, kar pa odpira vprašanje vloge spomenikov nekdanjega jugoslovanskega ozemlja v današnji skupni Evropi. Projekt presega prekarne sisteme produkcije, ki za seboj puščajo shirana živeča trupla sodobnega kapitalističnega človeka. Odpira nova polja delovanja, ki kljubujejo izkoriščanju ozemelj in malega človeka. Analiza gradiva različnih sodobnih avtorjev, ki spomenike postavljajo na katero izmed turističnih poti po razoranem ozemlju bivše države, odpira problematiko trženja in izkoriščanja lokacij spominskih obeležij in grobnic za nove zaslužke. Kolonizatorski turizem pomeni novo obliko kolonializma 21. stoletja, saj ga globalni kapital udejanja kot orodje osvajanja prostorov spomina, ki za večanje njihovega obiska in oglaševanje produktov prodaja izmišljene in neresnične zgodbe. Na ta način reinterpretira umetniška obeležja spomina in z lažmi zakriva množična grobišča pokopanih ljudi, ki so življenje izgubili zaradi idealizma, da jih bo država obvarovala pred zlom.

Svet za prihodnost potrebuje solidarnost in spoštovanje obstoječega planeta; kaj drugega je to kot ljubezen? Badiou (2019) pravi, da nam »ljubezen pomaga odkriti, da smo sposobni razmišljati in čutiti nekaj, kar nam ni bilo znano ali za kar smo mislili, da nismo sposobni. Ljubezen nam pomaga spoznati, da nismo omejeni, kar je definicija sreče. Gonilo naše subjektivne identitete je danes koristoljubje. Zato mislim, da so glavni izzivi, s katerimi se srečujeta dve osebi, ki se ljubita, ravno v konstrukciji skupnega sveta, ki jima bo pomagal premagati dva osebna interesa. Ljubezen ima en skupni svet, ki ni zunanji svet. Znotraj tega skupnega sveta je ljubeč odnos razprava, razrešitev napetosti, protislovje, ki ta skupni svet še bolj razširi.« Se bomo kdaj naučili, kako solidarno sobivati na enem planetu in spoštovati drugačnost? Z ljubeznijo morebiti kdaj v temni prihodnosti.

Boštjan Bugarič