Sanjarjenje odraslega moškega

Pisalo se je leto 2015, ko je po spletu zaokrožila vest o novi butični stripovski založbi, ki je začela v slovenščino prevajati sodobne francoske trendovske stripe. Natančneje, najprej je izdala Peščeni grad Frederika Peetersa, nekakšno obratno verzijo Slike Doriana Graya, v kateri se je v majhnem zalivu čas začel premikati z neverjetno hitrostjo. Risoroman so hitro razprodali, založba VigeVageKnjige pa se je do danes razvila v eno vodilnih na slovenskem trgu. Sedem let kasneje se je založba odločila vrniti k Peetersu in komaj eno leto po izidu že prevedla njegov nov strip Oleg. 

Redkokdaj se zgodi, da lahko tako hitro po izidu v državi izvora, strip preberemo v slovenskem prevodu. Ponavadi moramo nanje čakati tudi po desetletja, zato neučakani stripoljubci včasih raje zavijejo v Zagreb in pri Fibri zagrabijo katerega od hrvaških prevodov. Pri Olegu to tokrat ne bo potrebno.

Na prvi pogled bi Peetersov strip sprva umestili med avtobiografske risoromane, za katere celo sam v zgodbi komentira, da so bili popularni leta 2000 in da se je njemu »vse to gabilo.« A sedaj se je vanje poglobil tudi sam. Pravzaprav o tem nismo povsem prepričani. Risar skozi strip ves čas tako spretno krmari med resničnostjo in fikcijo, da ni povsem jasno, ali ni morda protagonist Oleg pravzaprav kar avtor sam in ali nismo nekam med resničnostjo in fikcijo pravzaprav ujeti tudi mi? Misli nam, tako kot njemu, ves čas bežijo iz resničnosti, prav tako pa Oleg ni (super)junak, ampak povsem prizemljen človek, v katerega bi se zlahka zabili med vožnjo na troli. Rad dela ponoči, boji se letenja z letali, s hčerko z veseljem obišče kino, kadi hašiš in po devetnajstih letih še vedno ljubi svojo ženo. Ob tem pa si predstavlja tako apokaliptična ozadja, kot kako sta z ženo otroka med igranjem lego kock ali kako se bo svet okoli njega, v katerem vsi ves čas buljijo v zaslone, spremenil v sceno iz animacije Wall-E. V redu, Oleg je po svoje boomer, ki prisega na papir, namesto na ekrane, in tudi sicer ni preveč navdušen nad uporabo tehnologije, a za takšen očitek svet opazuje preveč znanstveno ali novinarsko, če želite. Pri tem nas zlahka prevara s črnobelo risbo, ki res izgleda, kot da je narisana na roke, čeprav lahko danes bralci že hitro nasedemo na takšne trike, ki jih je sposoben že malo boljši tablični računalnik.

Majhni kvadratki na debelih listih nas tako elegantno peljejo skozi vsakdan tega zaraščenega striparja, da morda ugotovimo, da tudi naše življenje ne potrebuje velikih zgodb, da bi bilo zanimivo. A stripu vseeno ne verjemite popolnoma – Peeters je prejel nagrado v Angoulêmu in to za strip Modre tablete, ki pa v slovenščino žal še ni preveden.

Pia Nikolič