Salomonovi otoki: interesne sfere in suverenost v Južnem Pacifiku
V Južnem Pacifiku se je aprila zaključilo poglavje geopolitične drame, ki se je odvijala od sredine preteklega leta. V javnost je prišla uradna informacija, da je Kitajska s Salomonovimi otoki podpisala varnostni dogovor, ki je prvi takšen dogovor Kitajske s katero od pacifiških otoških držav. Informacija je pomenila hladen tuš za Avstralijo, ki sama sebe vidi kot nosilko varnosti v regiji, pri čemer je to samopercepcijo potrebno videti v navezavi na ZDA in njene strateške interese v regiji.
Podpisnici dogovora sicer nista objavili javno, a je njegov osnutek pricurljal v javnost v maju. Če sklepamo po njem, je dogovor kratek in jasen. Bistven je njegov prvi člen, ki predvideva, da lahko Salomonovi otoki Kitajsko zaprosijo za policijsko oziroma vojaško podporo pri vzdrževanju javnega miru, zavarovanju življenj in lastnine ter pri naravnih katastrofah. Na drugi strani pa lahko kitajske ladje ob privolitvi vlade v Honiari tam pristajajo in napolnijo svoje zaloge, kitajske sile pa imajo pravico zavarovati svoje osebje in večje projekte na otokih.
Osnutek je sprožil veliko nasprotovanje takrat aktualne avstralske vlade premierja Scotta Morrisona ter močen odziv ameriške vlade. Oboji so dogovor brali kot napoved ustanovitve kitajske vojaške baze slabih 2000 kilometrov od obale Avstralije. ZDA je napovedala, da bo v primeru konstantne vojaške prisotnosti ali baze »ustrezno reagirala«, medtem ko je Morrison izpostavil, da se je razkrilo »resnično tveganje«, namreč to, da se »želi Kitajska vmešavati v našo regijo«. Ta izjava situacijo vpiše v kontekst geopolitičnega govora o »interesnih sferah«, ki je v globalno javnost prodrl po ruski invaziji na Ukrajino, in v kontekst konflikta, ki ga ta pojem predstavlja na ravni mednarodnih odnosov.
Avstralija je v zadnjih desetletjih utrjevala svoje mesto v globalni politiki predvsem z zavezništvom z ZDA in z aktivnim sodelovanjem v Natu, pri čemer je to svoje mesto regionalno prevajala v ekonomski in politični vpliv na manjše otoške države Južnega Pacifika. V ne tako davni preteklosti je z vojaškimi in policijskimi silami posredovala v Vzhodnem Timorju, na Tongi in Salomonovih otokih. Poleg tega je na Papui Novi Gvineji in na otoku Nauru ustanovila centre za pridržanje prosilcev za azil, ki so deležni očitkov kršenja človekovih pravic. Že leta 2003 je takratni avstralski obrambni minister Alexander Downer glede multilateralizma, tj. načela večstranskosti v mednarodnih odnosih, izjavil: »Multilateralizem je vse bolj sinonim za neefektivno in neosredotočeno politiko, ki pomeni mednarodno sodelovanje po principu najmanjšega skupnega imenovalca. (…) Suverenost z naše perspektive ni absolutna. Delovanje za dobro človeštva je bolj pomembno.« Ni čudno, če so po podpisu sporazuma nekateri deli avstralske javnosti spodbujali k vojaški intervenciji v otoško državo.
Salomonovi otoki in Kitajska se pri podpisu sporazuma sklicujeta prav na suverenost, namreč na pravico držav, da se same odločajo o tem, s kom in kakšne sporazume sklepajo. Predsednik vlade Salomonovih otokov Manasseh Sogavare je na kritike odgovoril, da sami niso niti protestirali ob sporazumu, ki ga je Avstralija podpisala z ZDA in Združenim kraljestvom in ki predvideva, da ji bosta ti dve dobavili nuklearne podmornice. Poleg tega je kritiziral tudi obstoječ varnostni dogovor z Avstralijo, katere pomoč ob lanskih protestih naj ne bi bila dovoljšna.
Kitajski vpliv v Pacifiku v zadnjem desetletju nedvomno raste. To ni presenetljivo, saj je Kitajska v tem času postala tudi ena od prvih globalnih sil, zelo kmalu pa bo tudi prevzela prvo mesto. Svoj vpliv širi predvsem ekonomsko preko svoje pobude Pas in cesta, ki predvideva izjemno širitev transportne in ekonomske infrastrukture po celini in morju do Afrike in Evrope. ZDA in njene zaveznice to razumejo kot sovražna dejanja, zato že dolgo spodbujajo percepcijo Kitajske kot sovražne sile, pri čemer napihujejo ter deloma tudi fabricirajo različne grožnje, ki naj bi jih Kitajska predstavljala svetu. Kar je v navezavi na pozicijo Avstralije v tej zgodbi morda najbolj zanimivo, je nasprotje, v katero se je ujela in iz katerega ni videti enostavnega izhoda. V skladu z zunanjo politiko ZDA Avstralija namreč aktivno dela na sovražnosti do Kitajske – to se je v zadnjih letih v javnosti potrojilo –, bori se za prevlado na Pacifiku in za zavarovanje svojih trgovskih poti. A pri tem je Kitajska še vedno daleč največja trgovinska partnerica Avstralije in večina morskih trgovskih poti, ki naj bi jih slednja zavarovala, so namenjene prav trgovanju s Kitajsko.
