»Saj si igralka!«

Prezenca, ki jo je Anja Drnovšek izražala na večerni vaji nove predstave Lepa Vida, v kateri nosi naslovno vlogo, je pokazala, da je pripravljena na današnjo premiero v Gledališču Koper. Do premiere je takrat manjkal še dober teden. Suvereno je odpela pesmi in se vživela v hrepeneč, močan, kompleksen lik Lepe Vide. »Še nekaj vaj in živčnosti nas čaka,« je dejala pred jutranjo vajo, ko sva se ob kavi pogovarjali v garderobi gledališča. Poleg gledaliških vlog je imela tudi vloge v filmih in televizijskih nadaljevankah. Morda jo prepoznate iz nadaljevank Usodno vino, Najini mostovi ali Reka ljubezni. Postati igralka je bila zanjo »logična odločitev.«

Je igralski poklic tak, kot si si ga predstavljala?

Ja. Mogoče sem si predstavljala več ustvarjalnosti, ki pa se, ko zapadeš v nek sistem, včasih izgubi. Vsi igralci se borimo proti temu. Študiji, predstave in premiere se vrstijo ena za drugo, kar nam onemogoča, da bi si malo spočili glave. To mene včasih zelo zmoti. Sama sebi se zdim utrujena od vseh projektov, ki se nabirajo. Se mi zdi, da včasih igralci zaradi tega tudi bolj površno naredimo stvari. Drugače bi bilo, če bi nam »sistem« dovolil, da imamo recimo kakšno premiero manj ali kakšna dobra izobraževanja. Pri trenutnem projektu Lepe Vide recimo pogrešam pevske vaje, ki bi iz nas izvlekle rezervo, ki jo še imamo. Seveda ni povsod tako, ampak se mi zdi, da če si zaposlen v neki instituciji, sčasoma pride do tega. 

Si bila kdaj na svobodi?

Ja in ni bilo v redu. Zato sem prišla v Koper. (smeh) Rekla sem v Koper, ker si nikoli nisem predstavljala, da bom delala na Obali, saj se nimam za morskega človeka. Bila sem na svobodi kot zelo mlada igralka. Takrat je bila tudi kriza, niso jemali igralcev, zelo malo je bilo denarja. Sebe nisem videla v tem. Pa sem delala tudi avtorske projekte, ki so bili zelo dobri, ampak enostavno nas na akademiji nihče ne uči menedžmenta. To manjka. Če bi mene na akademiji nekdo poleg igralstva učil tudi kako priti do tega, da se bo moja predstava prodajala, bi bilo malo drugače. Ko si enkrat na svobodi in narediš avtorski projekt, tega noben ne bo kupil oziroma jim bo predrago, če to ni neka brutalna komedija, kjer bi od smeha padali s stolov.

Torej bi rekla, da se komedije bolje prodajajo?

Ja, absolutno. Če greš na primer v Spodnji Duplek, noben ne bo gledal stokajočega Wertherja. Bo raje gledal komično Vido ali Kekca. Ampak saj razumem. V kakšnih časih pa živimo! Tudi moja mama kdaj reče, zakaj bi gledala tragedijo, raje se grem zvečer v gledališče sprostiti. Sladokusce gledališča, tiste, ki nas to res zanima, bodo napolnile tudi predstave, ki niso komedije. Tudi jaz sicer včasih, ko izbiram, kateri film si bom ogledala, izberem komedijo. Čedalje bolj razumem, zakaj ljudje raje gledajo neko komedijo. Ampak s komedijo ni nič narobe.  

Kaj pomeni biti igralec, igralka v današnjih časih?

Odvisno od tega, kakšen igralec, igralka si. Jaz priznam, da se distanciram od tega. Teater pustim v teatru, snemanja pustim na setu. Ničesar ne nosim domov. Zato me včasih, ko so na televiziji aktualne serije, v katerih sem igrala, preseneti, da me kdo prepozna. Drugače pa moram reči, da sem zelo vesela, ko pride kdo na mojo predstavo in mu nekaj dam. In mi tudi iskreno povejo, kaj so začutili, ali jim je dalo za mislit in podobno. Zelo rada povem zgodbo, ki se mi je zgodila, ko sem igrala v svojem avtorskem projektu Sylvia Plath, kjer govorim o samomoru in kjer se lik odloči, da samomora ne bo naredil. Po predstavi je prišel eden od gledalcev, nek fant, do ekipe, in povedal, da si je hotel vzeti življenje, ampak si je po ogledu predstave premislil. To me zadnja leta spremlja. Zato sem jaz igralka. Zato, da pride do takih zgodb. Pa če pride en tak primer na vsakih deset let, je zame čisto dovolj. Za to desetletje je kvota izpolnjena. 

Kaj je bila največja ovira v tvoji karieri?

Jaz. Ovir ni. V igralstvu pride obdobje, ko veliko delaš, ko ne delaš, ko si zaposlen, ko nisi zaposlen. Odvisno je, kako to sprejemaš. Jaz vem, da če je moja glava ovira – bodisi sem na svobodi ali zaposlena – ne bo šlo. Ampak če imaš kakršen koli problem, ki izvira od zunaj ali od znotraj, ter imaš nek krč, zadržek, potem je ta ovira tista, ki te ne potisne naprej.

Kako pa se spopadaš s takimi ovirami in krči, še posebej pri procesu ustvarjanja vloge?

Spomnim se dveh projektov, kjer sem bila čisto v krču. Zaradi tega sem imela pogovore z režiserjem, na katerih sva tuhtala, kako naj me odpre, pa sem rekla, da nimam pojma, kaj počnem. Pa je bilo vse super – projekt, ekipa, besedilo, vloga. Ampak jaz nisem mogla. V takih primerih se začneš samopomilovati. Rekla sem si tudi, da nisem za ta poklic. Zdaj, ko gledam za nazaj, opažam, da je moralo priti do tega, ker te to naredi močnejšega. A bi bili mi dobri v svojem poklicu, če bi šlo vedno vse gladko? Morajo biti ovire in krči, da lahko priplezaš iz tega in si rečeš »ma, kaj si to počela, brezveze!« Tu je pomemben čas. Zdaj bi stvari drugače naredila, če bi še enkrat delala ta projekt, ampak si ga ne želim, ker sem hvaležna, da se je zgodilo tako, kot se je. Enkrat sem brala intervju z Jožico Avbelj, igralko, ki je rekla »najboljša je vsaka vloga, ki je zadnja vloga.« Tega se držim. Ko zagovarjaš svojo vlogo, je vedno tista zadnja tvoja najboljša, ker ima toliko predzgodb od vseh ostalih vlog. 

Kako se soočaš z neprijetnimi stvarmi, ki so izven tvoje cone udobja, a jih vloga zahteva?

Odvisno od procesa. Imaš režiserje, ki rečejo, da bo tako, kot so si zamislili in pika. Ti odvrneš, da ne bo tako, ker tega ne počneš. Pa pripomnijo: »Saj si igralka!« Imaš pa tudi režiserje, ki te vprašajo, če bi počela določeno stvar, potem se lepo pomenimo in najdemo skupno pot. So pa tudi projekti, ko samo steče. Takrat se šele po premieri in predstavah zavedaš, da si počel nekaj, kar je bilo izven tvoje cone udobja. Vse je odvisno od tega, kje si trenutno in kaj se dogaja na odru. V primeru procesa Lepe Vide, kjer si v enem prizoru slečem majico, me je režiser vprašal, če bi bila zgoraj brez in sem takoj rekla ne. Pa ne zato, ker se ne bi hotela razgaliti, ampak ker sem še vedno mlada mamica, dojim, to trenutno ni moje in tega ne bom nosila na pladnju. Pojasnila sem mu te občutke, lepo smo se pogovorili in našli srednjo pot. To mi je super in je v moji coni udobja. Režiserju je pa tudi bolj pomembno, da ima na odru persono, ne pa golih prsi. Če bi hotel imeti le to, bi mu bilo čisto vseeno, če sem malo v krču. Tudi na snemanjih sem se naučila, da če mi kaj ne paše, to povem, ker je dobro, da se o tem govori. Najbolj sovražim, ko mi kdo reče »Saj si igralka!« Kaj pa to sploh pomeni? V prvi vrsti sem Anja. Človek. Nečesa ne želim delati.

Nekoč sem mislila, da morajo igralci vsemu reči ja, ker so pač igralci, ki lahko zaigrajo karkoli. Saj to je velika domena marsikoga. Z veliko kolegi sem se pogovarjala o temu. Ti si moraš postaviti mejo, to je zdrav razum. Če ne, me lahko posilijo na odru, saj sem igralka, saj moram reči ja. Pa koliko je bilo tega, tudi v zgodovini svetovnih filmov …  

Kako prideš v stik s čustvi, ki jih mora pokazati lik? 

Tehnik je ogromno. Vsak ima svoje. Konkretno se pri Lepi Vidi zelo ukvarjam s tem, da telo gomazi, da se noter ves čas nekaj dogaja. Tudi ko sem pri miru, nisem pri miru. Tega se poslužujem pri 90 odstotkih predstav. V Lepi Vidi tudi pojem in glasba mi nasploh zelo pomaga pri vlogah. To me odkrči. Bolj ko sem v telesu, ker sem zelo telesni tip, bolj mi to pomaga spremljati in oddajati čustva. Ta tehnika teh nekih malih stvari, ki se ti dogajajo, ki sem jih spoznala prek akademije, pri meni delujejo. 

Kako pomembni so soigralci pri grajenju vloge? 

Velik faktor je dobro motivirana ekipa. Včasih so projekti, ki jih, banalno rečeno, naredimo za službo, za tiste točke, ki jih mora teater dobiti. So pa projekti, kjer smo vsi visoko motivirani. Včasih mi motiviramo režiserja ali on nas ali pa je vzajemno. Jaz sem po navadi vedno ta motivator. Vsak projekt pa ima en skupni faktor in to je premiera, kjer je publika, kjer so kritike. Vsi se tega podzavestno bojimo oziroma nas intrigira.  

Si zadovoljna v Gledališču Koper in z delom z obalnimi igralci?

Obalni igralci so »the best«. Moram povedati, da se imam super tukaj. Plusi in minusi so v vsakem gledališču. Zelo sem zadovoljna, ker imam super priložnosti, to iskreno mislim. Takih vlog Lepe Vide, Shirley Valentine, moje vloge v Zadnjih lunah z Borisom Cavazzo, pa Ventilator, Začetek … To so take vloge, ki jih v Ljubljani ne bi dobila, pa ne zato, ker ne bi bila dovolj dobra, ampak ker je tam tako velika posoda dobrih igralk, da bi se morala boriti za te vloge, jaz pa nisem taka. Včasih si mislim, »kar imej to vlogo, bom pa jaz iz tiste majhne vloge naredila nekaj dobrega.« Zato se mi zdi fajn, da se, kljub vsem preprekam, kljub občasnem pomanjkanju ustvarjalnosti, razvijam v pravo smer. Če bom kdaj imela občutek, da stagniram in da v kariernem smislu ne prihaja do rezultatov, ki si jih želim, bom šla drugam ali na svobodo. Kot bom začutila.

Kakšni pa so tvoji igralski cilji?

Samo to, da se nadgrajujem. Ne zanimajo me nagrade. Seveda je vsak igralec vesel, ko jo dobi, ampak meni to ni cilj. Jaz ne delam vloge zato, da me pohvalijo. Rada bi nekoga iskreno nasmejala, nekaj dala, nekaj odprla. Rada delam predstave, ki odpirajo. Kakršen koli žanr že to je. Rada delam vse žanre. Samo da je dober tekst ali da me koncept navduši, konec koncev tudi kostum. To mene zanima – da vidim potencial, da grem lahko eno stopničko višje. 

Se bolj domače počutiš pred kamero ali na odru?

Tu ni domačnosti. Seveda se boljše počutim na odru, ker sem tu vsak dan. Sem pa že veliko stvari posnela, da mi tudi kamera ni noben problem. Spet odvisno od ekipe, kako se motiviramo, ali je zategnjeno na setu, ali se energetsko ujameš v ekipo … Načeloma se dobro počutim na obeh straneh. Je pa drugačen način dela in tehnik. 

Premiera nove predstave Lepa Vida je tukaj. Kakšne so vzporednice med tabo in Lepo Vido?

To se sprašujem že dva meseca. In to je bilo tudi moje vprašanje na prvi vaji. Ugotovila sem, da sem Lepa Vida v tej svoji odločnosti, da mogoče lahko nekaj spremenim na boljše. Je predvsem ta zavest, da ona ni srečna in da bo to spremenila. Ko se pri meni pojavi zavest, da moram nekaj spremeniti, bom to storila isti trenutek. Tu je najina vzporednica. Njo vodi k mornarju, mene mogoče v drugi teater. Oziroma me je vodilo v drugi teater, zdaj sem tukaj prav srečna. Ali selitev – rekla sem, da ne bom nikoli na Obali, zdaj pa sem se sem preselila. In to so te odločitve, da gremo. 

Velik del Lepe Vide je hrepenenje. Po čem hrepeni Anja Drnovšek?

Da zdržim (smeh). To sem zdaj rekla čisto v duhu Lepe Vide! Ne vem, po čem hrepenim, tudi to se že dva meseca sprašujem. Trenutno imam vsa hrepenenja izpolnjena, kar je zelo lepo. Hrepenim po tem, da pride čim več ljudi gledat to predstavo, ker se mi zdi ena izmed boljših v tem gledališču, vsaj v zadnjih časih, med tem, kar sem uspela videti. Ampak to po navadi rečem za vsako predstavo, ki jo naredim. Hrepenim po dobrem vinu ali kozarcu piva, ki ju še ne smem piti. Take banalne stvari. Nimam nekih večjih ciljev v življenju, ker me potem to frustrira. Če si zastavim nek velik cilj, ki vem, da ga ne bom dosegla, bo prisotno neko večno hrepenenje. Sem zelo stvarna in nisem v oblakih.  

Bi še kaj dodala?

Pridite na premiero. Igralski poklic je lep, a težek. Ena kolegica mi je rekla, da je to tek na dolge proge. Ne pričakuj, da boš dosegel nekaj v zelo kratkem času, ker ne boš. To mi je rekla ravno, ko sem prihajala iz največje osebne krize, ko se mi ni izšlo v Ljubljani, pa sem si želela, da bi se mi. Zato sem prišla na Obalo. Ampak kot pravim, vse ima svoj namen in je že prav, da sem prišla sem.

Ana Zupan