S cveta na cvet, z liste na listo

Predvolilna pomlad je letos v državnem zboru prehitela koledarsko. Predvolilni posterji že cvetijo, twitter koprive že žvrgolijo o dogodkih izpred trideset let, komunistih in fašistih, poslanke pa veselo skačejo s cveta na cvet in oplajajo zdaj to, zdaj ono stranko, gibanje ali idejo. V mandatu tretje Janševe vlade je zaenkrat strankarske barve zamenjalo 11 poslancev. Največ jih je izgubila poslanska skupina propadle Stranke modernega centra, ki zdaj sliši na ime poslanska skupina Konkretno, in sicer šest od izvoljenih desetih. Janja Sluga, Igor Zorčič in Branislav Rajić so po izstopu ustanovili Nepovezano poslansko skupino, Jani Möderndorfer je prestopil v LMŠ, Gregor Židan v SD, zadnja, Mateja Udovč, pa je postala samostojna nepovezana poslanka, saj je prestopila v novo stranko Naša Dežela pod vodstvom zaradi korupcije odstopljene ministrice in nekdanje vodje stranke DeSUS Aleksandre Pivec. Druga največja poraženka poslanskega prestopnega roka je stranka Levica, ki je na račun okrepitve poslanske skupine Socialnih demokratov izgubila najprej Franca Trčka in nedavno še Željka Ciglerja in pristala na sedmih poslanskih mestih. DeSUS je zapustil Jurij Lep in se pridružil nepovezani poslanski skupini, iz Slovenske nacionalne stranke pa je v SDS prestopila Lidija Ivanuša. Med poslanci je zmagovalec po številu prestopov Branislav Rajić, ki je pot iz SMC v nepovezano poslansko skupino nadaljeval s pridružitvijo poslanski skupini Stranke Alenke Bratušek. 

 

 

Poglavitni motiv predvolilnega prestopanja iz ene poslanske skupine v drugo je izboljšanje možnosti za ponovno izvolitev, na katero je vezano zaposlitveno stanje poslank. A s tem seveda ne odgovorimo na vprašanje predvolilnih strategij, ki se porajajo ob menjavi strankarskih dresov. Po eni strani so za spremembe strankarskih struktur motivirane stranke, kot v primeru Mateje Udovč, ki je že prestopila iz SMC v Našo Deželo, po vsej verjetnosti pa ji bosta sledila Ivan Hršak in Branko ˝črna gradnja˝ Simonovič iz DeSUSa. S tem bi Aleksandri Pivec in njeni deželi omogočili, da se drži obljube po nevključevanju v koalicijo Povežimo Slovenijo, ki jo bodo predvidoma sestavljale stranke Konkretno Zdravka Počivalška, Nova ljudska stranka Franca Kanglerja, t. i. Zeleni Slovenije Andreja Čuša in Slovenska ljudska stranka Marjana Podobnika. Politična stranka namreč lahko vloži listo kandidatov v vsaki volilni enoti, če njene liste kandidatov s podpisi podprejo najmanj trije poslanci državnega zbora. V nasprotnem primeru mora lista v vsaki volilni enoti zbrati podpise najmanj 1000 volivcev. Enak mehanizem bi se sprožil tudi v primeru povezave med novoustanovljeno stranko Igorja Zorčiča LIDE s še neustanovljeno stranko državnega podjetnika Roberta Goloba, o kateri se rado govori.

Seveda je lahko motiv tudi na strani poslancev. Franc Trček in Željko Cigler sta iz Levice izstopila predvsem zaradi svojega socialdemokratskega svetovnega nazora – Cigler tudi zato, ker ni želel plačati članarine. Ideološki razlogi, torej nasprotovanja kolaboracije z avtoritarizmom Janeza Janše, so pogojevali tudi izstope iz poslanskih skupin strank DeSUS in SMC. V vseh primerih poslanci računajo na boljše kotiranje na dan volitev, če že ne na rezultatih predvolilnih javnomnenjskih raziskav in poravnav. A osebni interesi so lahko vezani na drugačne motive, kot so finančni zaslužki ali izogib pravni državi zaradi preteklih finančnih pridobitev. Poslanki SDS Lidiji Ivanuša, ki je pred tem zastopala barve Jelinčičeve SNS, naj bi po poročanju portala Necenzurirano prestop pomagal sanirati dolg v višini 100.000 evrov, ki naj bi si ga nakopal njen mož, podjetnik in kandidat SNS za občinskega svetnika, Sergej Divjak

Motivi gor, motivi dol – pomembnejše je vprašanje odgovornosti. Poslanec je najprej odgovoren volivcem. Menjavo stranke med mandatom lahko razumemo kot izdajo volivcev. A le v primeru, da stranka pred tem ni zamenjala načela in politične opredelitve, ki jih je zagovarjala v predvolilnem programu, kot denimo propadla SMC. Po drugi strani je poslanec odgovoren stranki, ki mu je s svojim financiranjem in – še pomembneje – s svojo pravico do predlaganja kandidatov, pomagala do poslanskega mesta. A ta odgovornost gre tudi v drugo smer, saj nekatere poslanke s svojo javno prepoznavnostjo ali delom med kampanjo omogočajo strankarski listi, da se v parlament sploh uvrsti. Prestop iz stranke v stranko sam po sebi torej še ne pomeni nič, v konkretnem kontekstu pa bržkone pomeni bodisi razkroj strankine politične usmeritve, če jo ta sploh ima, in njen razpad, bodisi spremembo ideološke usmeritve poslanca, če jo ta sploh ima. Kadar politične in ideološke usmeritve ni, gre tako pri stranki, kot pri prestopajoči poslanki za s politično močjo povezano trgovino. 

Pustimo motive, odgovornost in šalo ob strani. Vsak od naštetih mehanizmov, ki poganjajo poslansko maškarado, kaže na le en problem – krizo volilnega sistema, ki omogoča uspehe neideološkim, t. i. sredinskim strankam in politikom, ki osebne in posebne interese poskušajo predstaviti kot javne, za njihovo doseganje pa politična načelnost ni pomembna. Ne levo, ne desno – v parlament.

Jaka Virant

Back to top button