Rune pod drobnogledom ali kaj vam res piše na hrbtu?

Poleti pogleda na plan marsikateri čez zimo skriti košček kože. Na plaži je opaziti vedno manj neporisanih teles. Ljudje brez tetovaže so danes že prava redkost. Kljub popularnosti trajnega okraševanja telesa pa pri izdelavi tatujev še vedno prihaja do zmot, napačne interpretacije simbolov ali namernega popačenja izrazov. Že poznate koga, ki ima namesto imena svoje ljubljene na lopatici v kitajskih pismenkah napisan recept za pečenega piščanca? Da bi se temu izognili se bomo danes posvetili skritemu pomenu run.

Stara nordijska pisava se je začela med Germani in Vikingi razvijati že okoli leta sto našega štetja. Runski abecedi rečemo futhark, delimo pa jo v tri glavne skupine. Starejši futhark zajema 28 znakov, ki so jih uporabljali do okoli leta 800, mlajši vsebuje le 16 znakov, uporabljali pa so jih do leta 1200. Anglosaško verzijo imenovano futhorc, ki so jo uporabljali predvsem v Angliji so razširili na 33 znakov. Srednjeveški zapisi izhajajo predvsem iz mlajšega futharka, ki so ga naknadno latinizirali.

Rune so sprva vrezovali v kamen, kosti, rogove, les ali kovino. Najdemo jih na starih grobovih, spomenikih z zapisi o slavnih moških in ženskah, na klifih in drugih stenah kot grafite, v umetnosti in na obrtniških izdelkih, trgovskih žigih, religijskih objektih, orožju in magičnih predmetih. Prav slednji so poskrbeli, da se je runska pisava ohranila vse do danes.

Na spletu, pa tudi v knjigarnah, celo v slovenskem prevodu, lahko še danes najdemo številne knjige, ki govorijo o čarobni moči run. Najbolj razširjeno je vedeževanje iz run, za katerega potrebujemo le kos krpe in kamne s simboli run. Ko rune zložimo v krpo, jih stresemo, vržemo na mizo in iz njihove postavitve sklepamo kako se bo odvila prihodnost. Druga najpogostejša uporaba run danes je njihovo zapisovanje na talismane.

V čarobno moč run in njihov simbolni pomen so verjeli že Vikingi. Junaško mitologijo so v veri, da tudi sami izhajajo iz hrabrih vojaških prednikov, v tridesetih letih preteklega stoletja z obema rokama prevzeli nemški nacionalsocialisti. V času izgradnje nove ideologije so poleg mita o arijski rasi prevzeli prenekatero ljudsko vražo, med katerimi so se znašle tudi rune. Nad njimi so bili tako navdušeni, da so zaradi znaka za SS, ki je sestavljen iz dveh run, ki sta originalno simbolizirali sonce, v tretjem rajhu na pisalne stroje dodali posebno tipko za ta dvojni simbol. Za njihov entuziazem je delno kriv Guido von List, avstrijski okultist, ki si je izmislil arijski mit, na katerem so zgradili rajh. Časopisi tistega časa ga pomnijo kot buditelja modernega poganstva ali wotanizma poimenovanega po Wotanu, kot je v operi Nibelunški prstan Richard Wagner malo po svoje preimenoval nordijskega vrhovnega boga Odina. Wagner in List sta bila tako (nenamerna) ideologa preporoda nemške rase.

S koncem druge svetovne vojne pa nacionalsocialistična ideologija seveda ni izginila. Posebej močno se je obdržala na madžarskem, kjer sodobni nacionalsocialisti še vedno obujajo izmišljeni mit in v ta namen tudi še vedno uporabljajo prirejeno verzijo runskega zapisa. Tetovaže z runskimi simboli so tako danes pogosto še vedno znak pripadnosti rasistični, skinheadovski, nacionalistični ali sorodno šovinistični ideologiji po vsem svetu. Vendar to še ne pomeni, da je vsak, ki ima na sebi rune tudi zagovornik ksenofobije. Včasih je kak simbol preprosto večpomenski. Recimo, da vsak z ᛋᛋ na ramenu še ni nacionalsocialist. Kaj, če je želel svojo ramo le posvetiti soncu? Ponavadi temu ni tako, a v drugih kulturah lahko nekateri znaki spremenijo pomen. Svastika pri budistih pomeni srečo. V nemških taboriščih pa ob pogledu nanjo najverjetneje niso pomislili na kaj takega. Zato je stvari vedno potrebno gledati v kontekstu.

Kako torej ugotoviti ali je varnostnik, ki z nami rokuje na neki športni prireditvi ali koncertu nacionalist ali pripadnik sončnega kulta? Težko, razen če ga bomo direktno vprašali. Pazimo pa lahko, da se kaj takega ob tetoviranju nehote ne zgodi nam. Kateri simboli so torej najbolj mejni?

Runa Eihwaz ali ᛇ pomeni ljubezen, zdravje in delo. Same čudovite vrednote sodobnega kapitalizma. Če pa runo prekucnemo na desno, se njen pomen spremeni, izražati začne samožrtvovanje. Simbol je bil vojakom tako všeč, da so ga uporabljali že v prvi svetovni vojni. Vojaki vermahta so ga leta 1923 posvojili in ga začeli uporabljati v spomin na tiste, ki so padli v Hitlerjevem neuspelem minhenskem puču. Če pa runo prekucnemo na drugo stran, dobimo simbol, ki izraža entuziazem. Ponovno gre za pozitivno lastnost, ki so jo kot tako razumeli tudi Hitlerjevi pomočniki, med njimi Rudolf Hess.

Še ena pozitivna runa ᛘ pomeni življenje. Lahko bi jo torej nosili okoli gležnja ali na zapestnicah, kot se danes nosi drevo življenja. A kaj, ko so jo med drugo svetovno vojno uporabljali za program rasnih, bioloških in podedovanih družinskih vrednot arijcev. V praksi je to pomenilo, da naj moški seksajo samo z arijkami, ki naj rodijo kot rjuhe bele otroke. Če se ženske temu slučajno uprejo, pa jih je vredno tudi ugrabiti. Blažja verzija predlaga samo ugrabitev že »narejenih« bledoličnih in svetlolasih otrok.

Tudi znak za družino ᛟ ima svojo zgodbo. Nekateri krščanski teoretiki pravijo, da naj bi bila ta runa pravzaprav navpično postavljen simbol ribe, ki v krščanstvu simbolizira Jezusa. A nacionalsocialisti so si to družino predstavljali malo ožje. Znak so pripenjali predvsem na prsi tistih, ki so skrbeli za rasno čistost v SS.

Med pogostejšimi najdemo še runo imenovano tyr ali ᛏ, ki je že originalno povezana z bojevanjem, saj pomeni vodstvo v boju in magično moč. Med drugo svetovno vojno so jo Nemci nosili na levi roki in jo pisali na nagrobnike voditeljev, umrlih v boju. Sodobni skinheadi pa z upodabljanjem človeka, križanega na tem simbolu, opozarjajo, da je družba naperjena proti njim.

Moderni nacisti so rune prevzeli tudi na način, kot jih v preteklosti niso uporabljali. Pogoste so tetovaže, pri katerih so iz run narejeni napisi, prepisani iz latinične abecede in iz različnih jezikov. V tem primeru črke, oziroma rune kot zapis glasu ne ustrezajo več izgovorjenemu. A posamezniki si jih vseeno tetovirajo, ker »izgledajo kul«. Tako kot kitajske pismenke, ki včasih izgledajo kul, a namesto »ljubezni« pomenijo na primer »zelenjavo« ali kaj podobnega. Sicer pa je bila pred leti tudi »zelo kul« tetovaža metuljčka na spodnjem delu hrbta. Petnajst let kasneje je zgodba lahko povsem drugačna. In nihče vam ne zagotavlja, da bodo posamezniki s tetovažo metuljčka do vas prijaznejši in manj nasilni od tistih s tetovažami run. Nenazadnje je tudi N’toko zarepal, da se bolj kot opaznih skinheadov boji tistih, »ki živijo v urejenih soseskah, v soboto kosijo travo, v nedeljo pa perejo bemfla. Skrbi jih zarad drog, terorja in kriminala…. Rajši električni stol kot električna kitara?«