HeadlineAktualnoSlovenijaGospodarstvoPišemo

Regulacija kupne moči potrošnikov

Medtem ko so cene surove nafte na svetovnem trgu po poročanju Nemške tiskovne agencije narasle na večletne vrhove najvišja cena v zadnjih letih – na primer Severnomorska nafta Brent je dražja kot kadarkoli prej v obdobju zadnjih treh let, cena teksaške lahke nafte pa je najvišja v primerjavi s cenami zadnjih sedmih let, – so tudi uporabniki bencinskih servisov v Sloveniji opazili nenadejane cene goriva, ki so po dobrem letu od zloglasne deregulacije ponovno zrasle na vrednosti iz časa pred začetkom epidemije.

 

 

Deregulacijo cen naftnih goriv – z drugimi besedami prenos urejanja trga naftnih goriv z države na tako imenovano ˝nevidno roko prostega trga˝ – sicer ni pričela izvajati trenutna vlada pod vodstvom Janeza Janše, temveč je potekala v treh fazah z začetkom leta 2016, ko je v vladi Mira Cerarja mesto gospodarskega ministra – tako kot danes – zasedal Zdravko Počivalšek.

Prva faza je aprila 2016 obsegala deregulacijo prodajne cene neosvinčenega motornega bencina 98- (ali več) oktanskega ter ekstra lahkega kurilnega olja na vseh prodajnih mestih. Novembra istega leta je sledilo prenehanje državnega urejanja prodajnih cen neosvinčenega motornega bencina 95-oktanskega in dizelskega goriva, ki se prodajata na bencinskih servisih na servisnih prometnih površinah avtocest in hitrih cest v Sloveniji. Zaključna faza popolne deregulacije cen naftnih goriv je sledila septembra lani, ko je vlada na 33. redni seji sprejela Informacijo o stanju na trgu naftnih derivatov in ugotovila, da ukrep kontrole cen na področju naftnih derivatov ni več potreben. Od 1. oktobra 2020 je v veljali popolna liberalizacija prodajnih cen vseh naftnih derivatov.

S ponovnim vzponov cen naftnih derivatov na predkoronske vrednosti, ki jim lahko sledite na portalu goriva.si, so v vodo padle optimistične špekulacije in vulgarne razlage, da deregulacija preko povečanja konkurence prinaša nižanje cen in izboljšanje ponudbe. Tako je že ob začetku deregulacije leta 2016 sedanji sekretar na Ministrstvu za kulturo Mitja Iršič napadal takrat v vrstah desničarskih kletnih trolov precej osovraženega ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška in vlado Mira Cerarja: ˝Vladi se zdi popolna deregulacija cen goriv nesprejemljiva. Preveč bi vplivalo na javne prihodke. Rejenje prašičev očitno ni poceni ”špas”.˝ Počivalšek v takratni sestavi vlade seveda ni bil povsem proti deregulaciji, temveč je zagovarjal postopno prepustitev vajeti vsemogočnemu trgu: “Mi želimo v popolno liberalizacijo goriv priti postopoma, brez negativnih vplivov na potrošnika, čeprav imamo varovalko in lahko s pritiskom na gumb zadeve spet nadziramo. Ustvariti moramo pogoje, da se bo korak za korakom konkurenca povečala in ne zmanjšala, kot se nam dogaja zdaj, v pogojih reguliranih cen marž, ko manjši ponudniki odhajajo iz Slovenije.” A nekritičnih vernikov v svobodo trga v nasprotju s svobodo ljudi (kot je sedanji sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve iz Slovenske demokratske stranke Božo Predalič) niti postopna deregulacija ni zadovoljila: ˝Prodajna cena goriva bi lahko bila 0,40 evra in cena dizelskega goriva 0,35 evra, če nam vlada Republike Slovenije ne bi ”nakopala” toliko dajatev.˝

Če ne poizkusiš, seveda ne moreš vedeti, se bo izgovarjala trenutna vlada. Seveda bi lahko pred deregulacijo cen preverili, kako se od države osvobojen in od kapitala ugrabljen trg naftnih goriv obnaša v že dereguliranih območjih, a zagotovo je bilo slajše poslušati napovedi ekonomistov, ki vsako jutro zmolijo vsaj en ˝svobodni trg naš, ki si v nebesih˝. Tako je denimo Sašo Polanec, redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in eden od 12 strokovnjakov, ki so bili vključeni v posebno ekspertno skupino z nekdanjim gospodarskim ministrom Matejem Lahovnikom na čelu, dejal: ˝Če je cena za liter zdaj en evro, zagotovo na najdražjih mestih ne bo več kot 1,10 evra.˝ Začuda se s tem ni strinjal niti sam vodja ekspertne skupine Lahovnik, ki je nevarnosti iskal predvsem v specifičnosti slovenskega trga naftnih goriv in ne v monopolistični in kartelni naravi deregulacije same: ˝Na dolgi rok je mogoče, da bo zaradi tega več konkurence, na kratek rok pa zna biti težava, ker ima Petrol (kot največji ponudnik) 70-odstotni tržni delež in povsem obvladuje trgovino z naftnimi derivati v Sloveniji. Ta žal ni primerljiva z Avstrijo, kjer so na eni ulici lahko tudi tri bencinske črpalke različnih ponudnikov. Konkurenca deluje in cene so primerno nizke. Treba bo skrbno spremljati, da ne bi Petrol začel pobirati monopolne rente oziroma da ne bi že na kratek rok prišlo do visokega dviga cene goriv.˝ Medtem je Lahovnika miril sam predsednik vlade Janez Janša – češ da bodo cene naftnih derivatov začeli ponovno regulirati v trenutku, ko se bodo pojavile anomalije. Popolnoma očaran pa je bil nad deregulacijo nekdanji minister za notranje zadeve in prvi minister za javno upravo Gregor Virant: ˝Odlična odločitev. Zanimivo dejstvo: v Franciji je bila cena kruha državno regulirana do leta 1987. (Za razumevanje tega je treba poznati recimo dogodke pod Ludvikom XVI. pred revolucijo/dogodke v času vladanja Ludvika XIV..)˝

Podobno libertarsko razumevanje družbe, ki jo lahko pravilno uredi le prosti trg in nikakor ne družbeni dogovor, ponuja tudi prvi med slovenskimi libertarci in nekdanji ožji sodelavec finančnega ministra Tomaž Štih, bolje poznan po nadimku Libertarec. Ob napovedi svobode trga septembra lani je pikro pripomnil, da se regulacija vzpostavlja že od leta 2016: “Slovenija je pred štirimi leti dovolila prosto oblikovanje cen 98- in 100-oktanskega bencina ter kurilnega olja. Današnja opozicija je bila takrat vladajoča koalicija. Ukrep, ki so ga sprejeli sami, danes zelo težko verodostojno kritizirajo.” Kljub dobri ugotovitvi, da so vse dosedanje slovenske vlade delovale v interesu kapitala in ne v interesu državljanov, pa se je Lolbertarec povsem uštel v špekulacijah dvigovanja cene po deregulaciji, ko je napovedal da bo: “Srednjeročno imelo prosto oblikovanje cen goriva pozitivne posledice in bo naredilo naš trg bolj privlačen za konkurenco, kar bo koristilo vsem. Škoda, ker tega nismo storili pred tridesetimi leti. Kratkoročno pa bi se maloprodajne cene goriva lahko dvignile, vendar nekajkrat manj kot so padle v preteklega pol leta. V tem času so cene zaradi epidemije strmoglavile za več kot petino. Večino denarja, ki ga danes plačamo za gorivo, predstavljajo davki in nabavna cena; sama trgovska marža, o kateri je govora, pa danes v ceni goriva znaša med šest in sedem odstotki.” Medtem ko je Štih iz londonskih hotelskih vež narobe preračunal dvig cene goriva, ga je Urad vlade za komuniciranje pod vodstvom Uroša Urbanije že v naprej poskušal pripisati dejavnikom, ki navidezno niso povezani z deregulacijo trga: “To pomeni, da morebitni dvig marž ne bo izključno posledica deregulacije cen, ampak predvsem povišanja stroškov poslovanja distributerjev. Dodatnega dviga marže s strani distributerjev torej ni možno izključiti, vendar morebiten dvig ne bo posledica deregulacije cen vseh naftnih derivatov, ampak povišanja stroškov poslovanja distributerjev, kar pomeni, da bi vlada tudi ob nadaljnji regulaciji cen naftnih derivatov morala uskladiti marže s spremenjenimi razmerami na trgu naftnih derivatov.”

Z deregulacijo smo tako – kakšno presenečenje – najbolj oškodovani potrošniki, največ pa so s kartelnim postavljanjem cen pridobili oligopolni ponudniki naftnega goriva, ki se tudi zaradi deregulacije delijo na dva pola. Madžarski ponudnik MOL je tako uspel z avstrijskim ponudnikom OMV skleniti dogovor o nakupu OMV Slovenija. Sporazum zajema 120 bencinskih servisov OMV in veleprodajo OMV v Sloveniji. Transakcija mora biti odobrena s strani za to predvidenih institucij, zato se zaključek prodaje pričakuje leta 2022. Po drugi strani je med državljani največ zaslužil minister za okolje in prostor Andrej Vizjak, ki je v času tik pred zaključno fazo deregulacije cen naftnih goriv kupil 415 delnic podjetja Petrol za ceno 290 evrov, ki so za 10 odstotkov poskočile že v prvih dneh oktobra 2020, ko se je na novo vzpostavljena deregulacija še opotekala, do danes pa je delnica zrasla na 470 evrov, kar se v Vizjakovem žepu pozna kot dodatnih 75 tisoč evrov.

Source
Jaka Virant

Povezani Članki

Back to top button