Recenzija: Žica
24. tiskana izdaja, 28.10.2022
(režija: Tiha K. Gudac, 2021).
2015: premier Miro Cerar napove in do konca leta začne postavljati t. i. tehnične ovire na schengenski meji med Slovenijo in Hrvaško na reki Kolpi.
2016: večino rezilne žice nadomestijo s panelno ograjo.
2022: Ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar napove odstranitev žice do konca leta.
15. september 2022: na meji od 15. junija odstranili 4142 metrov rezilne žice. Postopek evidenčnega naročila za izbiro zunanjega izvajalca za odstranitev žične ograje ni uspel, saj je prispela le ena, predraga ponudba. Zato bodo izvedli nov postopek.
21. oktober 2022: slovenska premiera dokumentarnega filma Žica
»Edina investicija države v ta del države je ta žica,« je pogovor po premieri iz publike pospremil eden od nastopajočih v dokumentarnem filmu. Njegov sosed je pripomnil, da je bila »ta žica po izbrisanih največja sramota Slovenije.« Miha Blažič pa je pripomnil, da »še ni prišel čas, ko bi o tem fenomenu govorili o pretekliku.«
Odzivi iz občinstva naj služijo kot slikovit prikaz enega od načinov razmišljanja, ki jih je hrvaška režiserka Tiha K. Gudac zajela v svoj film, ki se ga je lotila skoraj novinarsko. Čeprav je v ozadju razbrati, da se je teme lotila iz angažiranih vzgibov, je vanj vključila številne različne vidike in videnja obstoječe problematike. V nasprotju s siceršnjim medijskim predstavljanjem je problematiko prikazala, kot da večina prebivalcev ob Kolpi žici nasprotuje, zato ker »vsi novinarji posnamejo tisto, ki že tako ali tako cele dneve hodi po cesti in nekaj jamra, pa je nihče od nas ne jemlje resno,« kot se izrazi prebivalec Radencev v filmu, ki kaže drugačno sliko.
Med zagovorniki žice najdemo prikaz le ene družine, ki se je ob Kolpo preselila iz Ribnice. Moški, zasut s privzgojenimi mu travmami in prestrašen od številnih zgodb o kočevskih fojbah, se cele dneve z lovskim nožem za pasom sprehaja ob meji in lovi migrante. Medtem se, nezavedajoč se ironije, tudi sam plazi pod žico, da bi »pomagal odkrivati« sledi beguncev, četudi ob tem sam nelegalno prečka mejno ozemlje.
V sprehodu od Tekem prijateljstva na Brodu na Kolpi do »mame«, ki v Bihaću obiskuje begunske skvote in mladim fantom pomaga do hrane in oblačil, avtorica podira populistične stereotipe o migrantih, ki kot na občinskem svetu pravi župan Radencev »prihajajo v vse večjem številu, ker se puščava širi z enim kilometrom na leto.« Demoniziranje in zbujanje strahu prebivalcev ob reki ne zavede. Zdrav razum jih brani pred tem, da bi podlegli zavajanju, zaradi katerega bi morali neškodljive soljudi diskriminirati. Jasno jim je, da niso begunci tisti, ki so škodljivi, ampak da je za tem širši kontekst, ki ga je zakrivil nekdo drug. Nekdo, ki že škodi.
