(Nekropola – Jurij Devetak, Boris Pahor, Mladinska knjiga, 2022).
Iz mraka prihajajo obrisi grozečih podob, ki so nekoč predstavljale ljudi. Njihovi brezoblični obrazi, ki so odsev razčlovečenja, se utapljajo v temi. Sključene, shirane oblike vidimo le kot sence ali odbleske, ki nam kažejo kruto podobo nekega drugega časa. Žal ne preživetega, saj je jasno, da se ljudje še danes najraje sprejo zaradi izgleda ali verjetij nekoga drugega, ki bi jim moral biti podoben, a hkrati ne ponavlja za njimi. Prav zato je potrebno na nesmiselnost sporov in njihove posledice venomer znova opozarjati, spominjati, opominjati, da se ne bi ponovili. Tako kot sta to storila nedavno preminuli veliki pisatelj in mladi nadobudni stripar, ki je na dan pisateljeve smrti narisal zadnji kvadratek stripa.
Črnobele sekvence podob z minimalističnimi ozadji so prepis avtobiografskega romana Nekropola Borisa Pahorja, ki ga je njegov rojak, takisto tržaški Slovenec Jurij Devetak prevedel v roman v stripu. Gre za albumski prvenec, ki je stripovsko sceno udaril močno in nenadoma. Prej nepoznani avtor je pred komaj dvema letoma zaključil šolanje na akademiji za strip Scuola Internazionale di Comics v Padovi, s čimer je postal verjetno prvi prav za strip izšolani avtor pri nas. Tržačani so njegova dela že lahko uzrli v revijah in časopisih, ki izhajajo v Trstu, preostala Slovenija ga spoznava v teh dneh.
Delo, s katerim je postregel, ni tipičen strip. V njem ne boste našli oblačkov. Ni pa tudi slikanica, ker je zgodbo razdelil na kadre, s katerimi včasih povsem nemo pripoveduje že znano zgodbo. V izvirno besedilo ni veliko posegal, iz romana je pravzaprav vzel le določene kratke segmente, ki jih je nato umestil v slikovno pripoved. Osnutek zanjo je za časa življenja požegnal celo sam Pahor. Nenazadnje se je zgodbe lotil podobno kot on. V njej ne vidimo velikih panoram ali akcijskih scen, ki bi nam predstavljale vojne grozote druge svetovne vojne in dogajanje v koncentracijskih taboriščih, ampak podrobnosti trpljenja nekega nedoločenega posameznika. Tako kot se je Pahor osredotočil na osebo, kot je dojenček, ki se mu je mezinec »počasi ukrivil in postal skorjast,« se je tudi Devetak osredinil predvsem na detajle.
Stripar se risbe ni lotil na komercialen način francoskih ali ameriških stripov, ampak bi ga še najlažje lahko vzporedili z delom hrvaškega striparja in animatorja Danijela Žežlja. Njegovi prepoznavni močni kontrasti, ki v ospredje postavljajo like, delujejo delno banksyjevsko, grafitarsko, a po drugi strani premehko, da bi bili šablonski. Vsekakor gre za prepoznaven stil, ki bo avtorja morda speljal stran od risanja zgolj stripov za otroke.
