Samuel Blues – Grunge Blues Psychedelia (samozaložba, 2022).
Že skoraj desetletje z Gorenjske proti Ljubljanski kotlini in ostalim pokrajinam počasi, a vztrajno prodira alpska psihedelija Sama Pivača aka Samuela Bluesa. Leta 2018 je bil izbran kot del turneje Klubskega maratona Radia Študent, v sklopu katerega ga je spoznalo slovensko podtalje, od takrat pa se pojavlja tudi na večjih odrih, čeprav ves čas ostaja v ozadju polja alternative. Njegova razločevalna znamenja so vintage slide kitara v rokah, ritem tolkala na nogah ter hripav in prodoren glas iz grla. A vse to ne bi imelo nobenega večjega pomena, če bi omenjene distinkcije ostale zgolj na posnetkih. Na prvi vtis umirjen fant se namreč na odru preobrazi v karizmatično, surovo blues pošast, ki k poplesavanju in ploskanju pritegne tudi najbolj sramežljive duše.
Omenjeni glasbenik je tudi izjemno produktiven. Na leto v povprečju ustvari vsaj album ali dva, bodisi s slovenskimi bodisi z angleškimi besedili, najnovejši pridelek pa je zrasel dober mesec nazaj v največji poletni vročici. Grunge Blues Psychedelia je že enajsti dolgometražec, ki ga je posnel v svoji dnevni sobi. Če bi pričakovali, da je album zaradi tega tih in subtilen, pa je slišati prav nasprotno. Deluje, kot da bi ga ustvaril klasični ameriški rockovski trio z zanosom, ki pravi: Rock’n Roll nikoli ne umre! Samuel Blues namreč po principu DIY (naredi sam) uredi in posname aranžmaje tudi za več kitar in bobne.
Če je bil lanski album Triglavski narodni pank v stilu ustvarjalčeve ekspresije v slovenščini ter neposrednih pretežno hudomušnih in sarkastičnih anekdot, je letošnja bera komadov v angleščini bolj temotna v zvoku ter abstraktna v besedilih. Pravzaprav smo že vajeni tovrstnega bipolarnega izmenjevanja vzdušja na njegovih albumih, ki pogosto poteka vzporedno z njegovim izražanjem na podlagi jezika. Kaj deluje bolje, je seveda stvar okusa, a gotovo Samuel Blues ne bi bil on brez te dvojnosti. Kljub relativno ponavljajoči se bluesovski naraciji skozi pesmi nas v vsaki skladbi najnovejšega albuma zapeljujejo novi rokerski riffi in inventivne piskajoče solaže, čez njih pa se vije vokal, ki izraža neko norost in pijanost. Prav posebej v tem kontekstu izstopata komada Sugar Mama ter Red (I feel alright), v glavi pa prav takoj ostane tudi priredba House Of The Rising Sun angleških rokovskih legend The Animals, a ne zaradi poznanosti melodije, temveč zaradi posebne in samosvoje Samove interpretacije skladbe. Album v bogati glasbenikovi zbirki morda ne izstopa pretirano, a si vseeno zasluži večkratno poslušanje.
