Recenzija: Spregovorimo o bolečinah ob samomoru

»Gotovo bi lahko kaj spremenila,« tarna visoko noseča najstnica, ko ugotovi, da njena mati najverjetneje ni umrla v prometni nesreči, ampak se je z avtom v podvoz zabila namerno. Njena hči za posledice krivi sebe, tako kot vsak od nas, ki se je že srečal s samomorom bližnje osebe. A temu ponavadi ni tako. Če človeka niste kakorkoli zlorabljali, gre najbrž za njegovo lastno odločitev, na katero bi težko vplivali. Vendar, kdo bi zares vedel, ko pa se v Sloveniji kljub ogromnemu številu samomorov o njih skoraj ne govori. Tema je tabuizirana do te mere, da je pred leti izbruhnilo vsesplošno zgražanje nad maturitetnim navodilom pri pisanju eseja iz slovenščine na poskusni maturi. Navezujoč se na knjigo Alamut Vladimirja Bartola naj bi mladi argumentirali, ali je samomor odrešitev problema ali bežanje pred problemi. Mlade so torej želeli spodbuditi, da bi o samomoru tehtno premislili. Glede na to, da je število samomorov izjemno visoko prav med mladimi v poznem najstništvu, se izbira naslova zdi smiselna. A njihovi starši niso bili istega mnenja. Nad vprašanjem so se zgrozili in ustvarili pravi pogrom nad komisijo, ki ga je zastavila. S tem so sporočili, da maturanti ne smejo razmišljati o samomoru, ker temu niso dorasli, čeprav govorimo o posameznikih, ki večinoma že imajo volilno pravico in jim vsesplošna družba priznava pravico do odločanja.

Vsako umetniško delo, ki pri nas zbudi pogovor o tej tematiki, je zato še toliko pomembnejši doprinos. Čeprav gre za težko temo, je ta pomembna, posebej če je predstavljena tako kvalitetno kot v novem igranem celovečernem filmu Sare Kern Moja Vesna. Razumna se zdi odločitev komisije na prejšnji teden zaključenem Festivalu slovenskega filma Portorož, ki ji je za režijo poklonila nagrado vesna, saj film prav ta najbolj odlikuje. Kljub majhnemu številu izgovorjenih besed film ni razvlečen. Dialog se v Moji Vesni odvija tudi v tišini, skozi komaj opazne premike rok in brezštevilne pomenljive poglede, v katerih blesti Loti Kovačič, ki je pri svojih rosnih letih že prejela nagrado vesna za najboljšo glavno žensko vlogo. Ob zrelem obnašanju, ki ga izkaže v vlogi Moje, bi se lahko prej omenjeni starši maturantov zamislili. Odgovornost in zrelost ne naraščata nujno premo sorazmerno s starostjo, vsaj ne v pričujočem filmu. Morda smo res bolj navajeni, da so glavni razreševalci situacij tako mladi le v mladinskih filmih, vendar delo Sare Kern ni namenjeno le njim.

Uvid v življenje avstralskih Slovencev pa poleg že opisanega vpelje še v Sloveniji malo razvito slam poezijo, ki jo pesniki na srečanjih skladajo sproti. Mackenzie Mazur, ki jo v filmu izvaja, je sama njena avtorica in jezik ter um ji ob njej tečeta ritmično gladko in povsem naravno, tako kot film, v katerem igra.

Pia Nikolič