Nenehne potrebe po izboljševanju storilnosti delavcev, policija, ki niti ne trzne na brutalno nasilna dejanja in jih večkrat tudi sama povzroči, vsesplošno nezadovoljstvo, množični poboji, ki ostanejo spregledani in zanje nihče ne odgovarja, šole, ki otroke učijo za že davno preživete poklice, povsem uničeno okolje, združevanje v skupnosti samo zato, da bi se proti drugim borili z nasiljem … To niso naslovi iz današnjega dnevnega časopisja, ampak oris sveta, v katerem so roboti zamenjali ljudi. Namesto njih delajo, prinašajo v hišo zaslužek, kuhajo, čistijo, sodijo in tudi razmišljajo. Nihče od njih pa ni srečen. Vsi so namreč zamenljivi in to jih straši, saj hkrati pomeni, da niso nič posebnega in lahko hitro postanejo odvečni.
Ne vsi roboti je distopičen strip, ki bolj kot pogled v prihodnost postavlja zrcalo sodobni družbi, v kateri se posamezniki ženejo za preživetjem, dokler jih ne zamenja mlajši, bolj izpopolnjen in cenejši model. Tako ljudje kot roboti, ki imajo v sebi čip za empatijo, so zato podvrženi tesnobi in nenehnemu boju za preživetje.
Realistična risba še podkrepi resničnost zgodbe, ki je presenetila bralce založbe VigeVageKnjige. Ne zaradi tematike, saj so se z znanstveno fantastiko pri njih v preteklosti že spogledovali (v stripih kot so Ogljik & Silicij ali Privzete nastavitve), ampak zaradi vizualnega stila, ki še najbolj spominja na komercialen ameriški strip, od koder avtorji tudi izhajajo. Mark Russell je namreč stripovski scenarist, ki je pisal zgodbe tako za Kremenčkove kot za strip Superman: Space Age ali za z GLAAD leta 2019 nagrajeni Exit Stage Left: The Snagglepuss Chronicles. V Braziliji rojen Mike Deodato mlajši, ki je prevzel risarski del, pa se je pilil pri Marvelu, konkretno pri serijah Neverjetni Hulk, Spider-Man, Thor, Elektra in Maščevalci. Vseeno z Eisnerjevo nagrado nagrajen Ne vsi roboti ni šundovsko revialno branje, ampak obsežnejša kritična pripoved, ki potencira napake ameriške družbe, od šovinizma do kapitalizma.
Logiko kapitalistov so v tem umetniškem delu še najbolj prevzeli roboti prve generacije, kar potrjujejo s potenciranimi zgroženimi izjavami, kot je: »Slišal sem, da nekateri ljudje spijo tudi po osem ur na dan!«, kar lahko razumemo kot satiro, čeprav je preblizu resničnosti, da bi jo lahko brali povsem neprizadeto. Pomanjkljivosti človeštva, ki se kažejo skozi aparate, ki smo jih v Ne vsi roboti ustvarili sami, pa vseeno niso tako temačne, da se jim ne bi mogli izogniti. Kljub temu, da smo vsi nadomestljivi modeli in nas zlahka zavržejo, nas spomni, da lahko skupaj vseeno preživimo. Sploh frizerji, ker ti so nenadomestljivi.
Pia Nikolič
