HeadlineAktualnoKulturaPišemo

Recenzija: Ponovno odkrivanje Amerike

(Southwind, dokumentarni performans – Mark Požlep, Maxime Berthou in Davis Freeman, Gledališče Glej, 13. 5. 2022)

In sta šla. Za nekaj mesecev nizvodno po reki Mississippi. Z doma narejenim šestmetrskim parnikom, iščoč različne vrste koruze, ki rastejo ob obali. Na koncu poti sta želela iz nje skuhati žganje, imenovano moonshine. Namesto tega sta se domov vrnila z dokumentarnim filmom in gledališko predstavo.

 

 

Katalonec in Slovenec sta hitro ugotovila, da je vsa koruza gensko spremenjena in poškropljena s pesticidi, ki na robovih njiv za seboj puščajo kadavre malih živali. Skozi zgodbe, ki so se spletle okoli njenega pridelovanja, sta ugotovila, da se srečujeta z različnimi bolj ali manj stereotipnimi karakterji, ki so ju povečini toplo sprejeli in kljub prisotnosti kamere radi kaj povedali.

Iskanje dobre koruze se je tako sprevrglo v antropološko raziskovanje. Opazovanje flore in favne Mississippija, katere najzanimivejši del je prav človek, je potovanje na starinski način dopolnilo z zgodbami, ki jih piše življenje. Kot v vnaprej zapisanem scenariju sta se srečala z bonvivantom, ki se je nekega dne odločil pustiti svoje imetje in se je na pot odpravil le z dvema nahrbtnikoma in kanujem. Enega od večerov sta si popestrila z druženjem z domačimi »mulci«, ki so se sredi noči pijani po reki vozili na gliserju. Srečevanja s kmetovalci je v manjšem mestu popestril kratek nastop lokalnega raperja, po imenu Ice White.

Omenjene in še nekaj drugih likov je ob kratkih izsekih iz filma po njegovi projekciji uprizoril Američan Davis Freeman. Solo performans je temeljil na potenciranju absurdnih trenutkov potovanja, ki jih je napihnil čez mero smešnosti. Nekateri odlomki so bili za odtenek predolgi, sploh tisti z glasbenimi vložki. Presenetljiva je bila tudi končna uprizoritev enega od likov, ki se je, ker je vmes preminil, javljal iz nebes in je zaključil z odo Jezusu. Bolj ameriško ne bi moglo izpasti, v sklopu dotedanje razmerne apolitičnosti umetniškega dela v nastajanju pa je izpadlo ekscesno osladno in delovalo antiklimaktično.

Southwind, kot sta dala umetnika ime svojemu parniku, je sicer tretji dokumentarni performans, ki je nastal med Markom Požlepom in Gledališčem Glej. Pred tem je pripravil že Bolj čudno od raja in Tloris za revolucijo. Poleg filma pa so bili v sklopu dela do sedaj predstavljeni še razstava, umetniška instalacija in pogovor z avtorjem.

Za konec naj še omenimo, da je poleg predstave izšel še prvi gledališki list v letu 2022, ko Ministrstvo za kulturo »kljub višjemu proračunu finančno ne podpira več Gledališča Glej,« kot so vanj zapisali. Ministrstvo je Gledališču sicer »dodelilo zadostno število točk za uvrstitev v sistem financiranja štiriletnega programa, a ga ni uvrstilo med prvih osem, ki so prejeli sredstva. Tako smo letos prvič odkar obstaja mehanizem štiriletnega programskega financiranja, po skoraj dveh desetletjih, ostali brez finančne podpore za nas ključnega sofinancerja. Odločitev spodbijamo na sodišču. Boleče je, da odločba kaže očitne znake neenakopravne obravnave.«

Pia Nikolič

Preverite tudi
Close
Back to top button