Razmišljamo: Zgrabiti spomin za roge

Partizanski filmi so bili v določenem obdobju naše zgodovine zelo priljubljeni. Čeprav so upodabljali travmatično dogajanje med vojno, so delovali kot katarza za stare in eliksir za mlade generacije. V Jugoslaviji je film celo postal »gospodarska dejavnost posebnega kulturnega pomena.« 

Vsak od nas je prepričan, da je njegov spomin dokaj avtonomen, vendar se družbene vezi med rojaki in ideološkimi somišljeniki ohranjajo tudi s pomočjo nevidnih spominskih opor, ki se napajajo iz kolektivnega spomina. Podobno kot računalnik ima vsak od nas zunanji oziroma izposojen spomin, ki ga posameznik ni doživel in ni del njegovega izkustva, a je ključen za samorazumevanje človeka kot pripadnika skupnosti. Filmi igrajo pri oblikovanju kolektivnega spomina pomembno vlogo.

V zadnjem času smo priča mini kulturno–umetniški oživitvi partizanstva. Pojavila se je celo namizna družabna igra Postani partizan. V času, ko se praktično stapljamo s tehnologijo je slovenski raper Darko Nikolovski predstavil partizanski Človek ne jezi se. Igralca popelje v leto 1941, kjer se priključi partizanskim enotam in se udeležuje posebnih misij, ki mu prinašajo točke, potrebne za zmago v igri. 

Med novimi partizanskimi filmi je najbolj odmeven Preboj. Posnet je v stilu klasičnega realističnega partizanskega filma. Vojna je upodobljena kot kolosalen spopad dveh strani. Na eni strani kruti, stroju podobni Nemci in na drugi herojski, človeški in z naravo povezani borci za svobodo, pri čemer ni niti besede o socialni revoluciji. 

Pozitivno je presenetil nov, na YouTube dostopen, srednjemetražni film Predam se, ki deluje kot subverzija samega žanra, saj je posnet iz gledišča nemškega častnika, ki se pri koncu vojne z ostanki nemške vojske umika proti Trstu. Med umikom obuja spomine in ugotavlja, da se je v štirih letih na tujih tleh pravzaprav veliko naučil o sebi, o zmagovalcih in poražencih. Za najbolj uporabnega pa se je, preden so ga zajeli, izkazal stavek, ki se ga je naučil reči v slovenščini: »Ne streljajte, predam se.« Film je duhovita revizija žanrskih določnic, predvsem nujne dehumanizacije sovražnih vojakov v tradiciji jugoslovanskega partizanskega filma. V večini partizanskih filmov Nemci predstavljajo neosebno zlo in služijo zgolj za »kanonfuter« v akcijskih prizorih. Podobno kot v vesternih nerazumljivo vzklikajoči Apači prihajajo po skalpe belcev. 

Predam se je film, ki se duhovito poigrava z načini upodabljanja pravovernega spomina na NOB. Ob tem na svoj parodičen, a učinkovit način ilustrira tezo, da skupnost spomina v sebi nujno nosi svojo negativnost in se imunizira takrat, ko proizvede drugost, zunanjost, spomin na totalno zlo, ki ga v partizanskih filmih utelešajo Nemci in domači izdajalci. Kdaj bodo financirani in snemani filmi, ki bodo imeli za cilj revidirati dogajanje med drugo svetovno vojno? Morda lahko pričakujemo večletni, izdatno financirani projekt Ministrstva za kulturo, imenovan upodabljanje pravega spomina na domovinsko vojno? 

Ne gre pozabiti, da nas partizanski filmi opominjajo na resnico, ki so jo nekoč vedeli tudi otroci, ko so med igro hoteli biti partizani in ne Švabi.

Simon Smole