Različne tehnike Srečka Kosovela

Po Jožetu Plečniku je dobil svoj strip tudi Srečko Kosovel. Natančeje, dobila ga je njegova poezija. Verzi o nizkotnih bojih za nizkotne cilje, umirajoči Evropi, gnoju, ki je zlato in o dobi, ki še nikoli ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša, tudi stoletje po nastanku odsevajo družbene aktualnosti in opozarjajo na nespremenljivo stanje človeštva ali bolje, njegove eksistence in razmerij v družbenih odnosih.

Kosovel, ki je – kot pritiče pravemu slovenskemu umetniku – dobil priznanje za vsa svoja dela šele nekaj desetletij po smrti, bi moral Andreja Štularja srečati že prej. Njegova likovna interpretacija pesmi nas prisili k mirnejšemu ritmu branja. Ponekod se vendar srečamo le z enim verzom na stran, ki se zato toliko bolj vtisne v spomin in bralca pošlje po poti večkratnega premisleka še preden obrne list. Spet drugič se verzi čez stran polagoma upogibajo kot hrbtenica delavca v tovarni ali se znajdejo v vlogi pripovedovalca bolj klasične vrste stripa. Štular je v Ostre ritme namreč zlil več svojih že tako številnih strasti, ki se vijejo od fotografiranja, ustvarjanja lutk ali scenografije do ilustracije in nabiralništva. Pesem Destrukcije je tako denimo postavljena v črno-bele kvadratke s čopičem narisanih shiranih suhljatih in mejno grotesknih podob ljudi, ki so ponekod le sence samih sebe. Pesem Na ulici pa je kolaž oziroma asemblaž različnih izrezkov iz fotografij, predmetov in barvnih likov, ki jim je s sopostavitvijo verzov na strani Štular vdihnil novo življenje v drugi podobi.

Umetnik je že v preteklem delovanju pokazal neverjetno sposobnost za umeščanje najdenih predmetov v nek nov kontekst. Stripovska slikanica Medved je recimo nastala s pomočjo fotografiranja raznovrstnih najdenih predmetov, ki jih je povezal v podobe iz pravljice. Različni kamenčki za oči, vejice za hišo, deli tkanine za zavese in tako naprej. Ob odprtju Cukrarne v Ljubljani je razstavil veje, ki jih je na breg naplavila Ljubljanica, ki teče ob galeriji. Na isti razstavi pa je Cukrarno upodobil s kockami sladkorja.

V Ostrih ritmih je za vsako pesem izbral drugačen slog, drugačno črkovno vrsto, drugačno tehniko. Tako je nedvoumno razločil različne pesmi med seboj in jih avtorsko zaznamoval. Za konec je postregel še z nekaj lastnimi stihi, ki so se mu porodili ob prebiranju prezgodaj umrlega pesnika s Krasa in jih dal upodobiti svojim znanim prijateljem iz vrst ilustracije in oblikovanja.

Pia Nikolič