Petra Kalan je dolgo ignorirala opozorilne znake, dokler ni izgorelost popolnoma ustavila njenega vsakdana. Je podjetnica, novinarka in mati dveh otrok. Njen urnik je bil vedno natrpan, a šele po vrnitvi v službo iz druge porodniške odsotnosti se je začela počutiti drugače.
Kot da bi telo počasi začelo opozarjati, da tempo, ki si ga je zadala, ni več vzdržen. »Začelo se je neopazno. Občutek utrujenosti, rahla vrtoglavica, glavoboli. Sprva sem mislila, da je to nekaj prehodnega, mogoče stres ali pomanjkanje spanca. Mravljinci v rokah, občutek utesnjenosti v prsih, težave s koncentracijo in nazadnje panični napadi,« pripoveduje.
»Pa saj se ti nič ne vidi?«
»Pa saj se ti nič ne vidi?« so komentirali znanci. »Medtem, ko je obraz branil lažen nasmeh, se je duša trgala na tisoč koščkov. Če bi bilo mogoče, bi jo peljala na intenzivni oddelek. Ne, res se ne vidi, ko ponoči jokaš od nemoči, ker ti piskanje v ušesih ne pusti spati. Ko na stranišču predihavaš tesnobo, da slučajno ne bi kdo vedel, kaj se ti dogaja. Res se nič ne vidi. Kar pa ne pomeni, da ne obstaja. Ne vidi se, da se bojiš skoraj lastne sence, voziti avto, bojiš se množic in samote. Grozljivi občutki. In ravno zato, ker se čisto nič ne vidi, sem več kot eno leto hodila na preglede z napotnicami, analize krvi, k šamanom, na pogovore, terapije, jogo … sebi nalagala še večja bremena, ker izvidi so bili odlični,« razlaga Petra.
»Verjetno je zaradi stresa,« je bila edina razlaga zdravnikov. Vsi so ji povedali enako – da je fizično v redu. Tako je s še večjim tempom nadaljevala svoje življenje. Kljub temu, da je imela doma majhnega otroka in dojenčka ter da je bila novinarka, sta z možem odprla še svoje podjetje.
Zlom: ko se telo ustavi
»Kmalu so se začeli napadi panike in tesnoba je postala moja dnevna spremljevalka. Takrat sem vedela, da bo treba ukrepati, ampak sem zadevo prelagala. Saj veste, samo še to naredim, potem se pa res posvetim sebi,« je opisala težave. Potem pa je januarja 2023 dosegla točko, ko enostavno ni šlo več naprej: »Nekega dne me je v službi preplavila takšna panika, da sem mislila, da mi odpoveduje srce. Zvonjenje v ušesih, pospešen srčni utrip, popolna izguba nadzora. Takrat sem vedela, da potrebujem pomoč,« pripoveduje.
Po posvetu z zdravnico je šla na bolniško in začela obiskovati terapije. »Prvič v življenju sem morala priznati, da nisem vsemogočna. Da si moram vzeti čas za okrevanje. To je bil najtežji korak,« dodaja. Vendar je z diagnozo vse postalo vsaj za odtenek lažje, saj je zdaj vedela, kakšna pošast ji stoji naproti: »Lovila sem se, kar nekaj tednov sem se lovila, kako na pot okrevanja. Ostala sem na bolniški in prvič v življenju nisem imela nič za delati. Soočanje z lastno nesamozavestjo in tem, kaj bodo drugi rekli, je bilo zelo boleče. Kakšen dan sem se počutila popolnoma nesposobno in v breme vsem. Počasi, zelo počasi sem lezla iz brezna, ki se je zdelo neskončno globoko. S terapevtko sva najprej blažili najbolj nujne stvari, potem sva se lotili rahljanja prepričanj. Bilo je garanje, ampak vredno vsakega truda. Korak za korakom, dan za dnem. Po polžje.«
Hoja je postala najboljša prijateljica
Hoja je bila najboljša terapija in prav vsak dan se je odpravila na enourni sprehod, ne glede na to, kakšno vreme je bilo. Poleg tega se je učila tehnik sproščanja in postavljanja mej: »Prej sem mislila, da je neodgovorno reči ne. Zdaj vem, da je nujno,« poudarja. Ena najpomembnejših lekcij, ki jih je osvojila, je poslušanje svojega telesa. »Telo nam vedno pove, ko nekaj ni v redu. Če ga ne slišimo, nas bo ustavilo. In to ni opozorilo, ki ga lahko ignoriramo brez posledic,« pravi Petra.
Počasi, a trdno, se je vračala nazaj v življenje. Začela je s krajšim delovnim časom, potem se je vrnila v polni pogon, vendar nikoli več nazaj na stare tire. Hoja ostaja pomemben del njenega življenja. Pred vrnitvijo v svet je prehodila še Camino Krk, kar je bil simboličen zaključek težkega obdobja v njenem življenju.
Ljudje še vedno mislijo, da si izmišljujemo
Preobremenjenost, izgorelost – vedno bolj in bolj pogosta diagnoza nove dobe. A kljub temu obravnavana kot nekaj izmišljenega.
»Še vedno me zmrazi, kako z lahkotnostjo nekateri posamezniki obsojajo ljudi s to diagnozo. Veliko dela sem imela, da sem se prenehala obremenjevati s takimi mnenji in sodbami. Kdorkoli je doživel izgorelost in njene simptome, ve, da to ni pretiravanje in da ne rabiš samo dobrega spanca, da vse skupaj mine. Niti najhujšemu sovražniku ne bi privoščila svojega življenja v začetku leta 2023, ko sem se spopadla s to diagnozo, saj si odvisen samo od sebe in edino sam sebi lahko pomagaš,« zaključuje Petra.
Petra Znoj
