Razbijamo tabuje: »V življenju se prilagajam – kot kameleon«

Uroš je avgusta leta 1999 doživel prometno nesrečo, v kateri si je zlomil hrbtenico. Že 23 let je zato na vozičku, vendar na življenje po poškodbi gleda kot na izziv: »Nikoli se ne bom navadil na to, sem se pa prilagodil. Zakaj bi se navadil na nekaj, kar mi ni všeč?« pravi.

Pri osemnajstih letih se mu je dogodila nesreča, ki je obrnila njegov pogled na življenje. S prijateljem sta bila na poti domov. Čisto malo pred domom je avto odneslo s ceste in prevrnila sta se na glavo. Uroš je sedel na sovoznikovem sedežu in takoj je vedel, da je nekaj hudo narobe: »Edina poškodba, ki sem jo imel, je bil zlom hrbtenice in malo poškodovan vratni del. Zato sem bil ves čas pri zavesti. Ko se je avto obrnil na glavo, sem vedel, da morava ven. Poskušal sem premakniti noge in takrat sem se zavedel, da je nekaj narobe s hrbtenico,« opisuje prve minute po nesreči.

Gasilci so potrebovali tri ure, da so ga potegnili iz avta. Odpeljali so ga v bolnišnico v Trbovlje, potem pa takoj v Ljubljano, kjer je prestal sedemurno operacijo. Tri dni je preživel na intenzivnem oddelku, dva tedna na navadnem oddelku, potem pa je bil šest mesecev v Soči na rehabilitaciji.

»Mislim, da so večji šok doživeli moji starši in moji bližnji. Ker sem bil jaz ves čas pri zavesti, sem takoj vedel, da imam poškodovano hrbtenico. Nikoli nisem niti za trenutek obupaval ali se spraševal, kaj bi bilo, če bi bilo. Rekel sem, da je tako bilo, sedaj gremo naprej. Zavedal sem se, da nekaterih stvari več ne bom mogel početi, in se spraševal – kaj sedaj? Kaj se da narediti naprej? Kako si bom olajšal stvari? Kako se bom prilagodil?« razloži Uroš.

Rehabilitacija v Soči

V Soči je spoznal veliko ljudi s podobnimi zgodbami. Nekateri so stanje sprejeli, drugi so se zaprli vase. Uroš se je odločil, da bo naredil čim več za svojo rehabilitacijo, da bo lahko postal čimbolj samostojen. »Glavna prednost pri meni je bila moja starost. Pri 18 letih gre vse hitreje, tudi močnejši si. Hkrati pa sem imel zares močno motivacijo. Po mesecu dni v Soči sem bil samostojen. Naučili so me, kako se obleči, kako prilagoditi svoje življenje. Definitivno je rehabilitacija najbolj pomembna prvo leto po poškodbi,« opisuje Uroš.

Ko se je vrnil domov, je z nekaj pomoči (veliko pa je naredil tudi sam) preuredil hišo – kopalnico, da se je lahko sam umil, spalnico, da se je lahko sam spravil v posteljo. Končal je tudi izpit za avto, da je bil bolj mobilen. »Ena izmed večjih težav, ki sem jih imel na začetku, je ta, da živim na vasi. Stvari niso urejene za invalide. Kamorkoli grem, potrebujem avto. Zato je bil izpit ena izmed prvih stvari, ki sem jih naredil, da sem čim bolj mobilen. V mestu je vseeno lažje, vse je bolj dostopno. Vendar jaz se prilagajam – kot kameleon,« se nasmeje Uroš.

»Ne smeš pozabiti, da imaš noge.«

Po nesreči se je invalidsko upokojil in tisti del dneva, ko bi drugače hodil v službo, izkoristi za delo na sebi, na svoji fizični pripravljenosti. Zjutraj naredi vaje doma, včasih na simulatorjih, ki so jih razvili v Soči in omogočajo, da lahko stoji in celo naredi kakšen korak. Potem se odpravi na trening v fitnes. Vsak dan tako porabi najmanj štiri ure za fizično aktivnost.

»Nekateri invalidi kar pozabijo na to, da imajo noge. Jaz ves čas skrbim za to, sem aktiven in ohranjam tonus mišic. Če ne telovadiš in ne skrbiš zase, se lahko pojavijo velike težave, preležanine in izguba mišic. To potem posledično pomeni tudi, da nisi v dobri fizični pripravljenosti in težje počneš vse ostale stvari. Jaz se na primer oblečem v treh minutah. Všeč mi je, da sem lahko čim bolj samostojen,« opiše Uroš. 

Začel je trenirati atletiko, kjer je postal večkratni državni prvak v troboju – metu kopja, krogle in diska. Poskusil je tudi curling. Kupil si je celo zračno puško in ugotovil, da to zaenkrat še ni zanj, saj je šport preveč statičen. Pol leta nazaj je skočil s padalom in se istočasno tudi prvič peljal z letalom.

»Najtežje mi je bilo med karanteno. Vse stvari, ki jih potrebujem za fizično aktivnost, so bile zaprte. Bazen, fitnes … Če živiš v hiši, si šel lahko vsaj na vrt. Nekateri prijatelji, ki živijo v bloku, so bili dobesedno štiri mesece zaprti v stanovanju. Sami.«

Skupaj 25 let

Prijatelji in družina so mu bili vedno v oporo, z njim pa je skozi vse šla tudi njegova partnerka, s katero bosta drugo leto praznovala 25. obletnico. »Po nesreči je vsak dan prišla k meni v klinični center. Nikoli se nisva zares pogovarjala o tem, kako bova naprej. Vse je teklo naravno in vse to, kar sva skupaj doživela, naju je še bolj povezalo. V teh letih se nisva nikoli zares skregala. Zdaj sva se počasi začela pogovarjati tudi o otrocih,« z nasmeškom pove Uroš.

»Srečen sem, ko so srečni ljudje okoli mene. Sem zares empatičen, čutim svoje bližnje. Velikokrat sem zato tudi jaz tisti, ki vse organizira in tisti, ki je v podporo mojim bližnjim. Nesreča mi je veliko odvzela, hkrati pa mi je tudi veliko doprinesla. Predvsem popolnoma drugačen pogled na življenje,« zaključi. 

Petra Znoj