Razbijamo tabuje: Povedali so mi, da sem posvojena

Lucija Lužar in njena sestra Anja sta dvojajčni dvojčici, ki sta se rodili trinajst tednov prezgodaj, 30. decembra leta 1990. Takrat sta bili, kljub temu da sta se rodili doma, zaradi prezgodnjega rojstva odpeljani v ljubljansko porodnišnico na intenzivno enoto, kjer skrbijo za nedonošenčke. Biološkega očeta ne poznata, mama pa ju je takoj po rojstvu oddala v posvojitev.

»Kot sta mi povedala mama in oče, je najina biološka mama zanosila pri devetnajstih letih po kratki aferi. Starši so ji doma postavili ultimat – če naju obdrži, mora iz hiše. Zato se je odločila za posvojitev, midve pa sva dobili topel in ljubeč dom,« razlaga Lucija.

Njuna posvojitelja oziroma sedanja starša sta si želela otrok, vendar mama zaradi zdravstvenih težav ni mogla zanositi. Ko so ju poklicali in povedali, da imajo za njiju dvojčici, sta potrebovala zelo malo časa za razmislek. Luciji je mama povedala, da so ju najprej seznanili z njunim stanjem – dvojčici sta bili namreč izjemno nedonošeni, tehtali sta komaj kaj več kot kilogram. Zdravniki in medicinske sestre so jima pojasnili, da obstaja možnost zdravstvenih težav tudi kasneje v življenju in kaj sploh pomeni imeti nedonošenčka še preden so ju spustili na intenzivno enoto, da ju vidita. Starša sta se po dnevu, ki sta si ga vzela za premislek, odločila, da ju bosta posvojila.

Hitro sta izvedeli, da sta posvojeni

Nekega dne, ko sta bili dvojčici stari šest let, sta brskali po mamini sobi in odkrili škatlo z nakitom, v kateri sta bili zapestnici iz porodnišnice in podpisani papirji za posvojitev.

»Jaz sem bila iz porodnišnice odpuščena mesec dni prej, ker sem imela manj težav kot Anja, ki je utrpela možganske krvavitve in okvaro ledvic. Ker sem bila doma prej, na moji zapestnici niso spremenili priimka – še vedno sem imela priimek svoje biološke mame. Ko sem to videla, sem se začela spraševati, kdo je to,« pove Lucija. 

Starši jima niso nikoli ničesar prikrivali in jima takoj razložili, da sta posvojeni. Lucija pravi, da sta bili takrat še premajhni, da bi v celoti razumeli, kaj to pomeni, vendar se je z leti zgodba počasi sestavljala.

»Mama in oče nista nikoli ničesar skrivala. Takoj sta nama povedala vse, kar sta vedela, vse podatke. Mama je rekla, da lahko poiščeva biološko mamo na Centru za socialno delo, če to želiva, a so podatki tajni, zato bo težko karkoli najti,« pove Lucija. Kot pravi, se ji zdi izjemno pomembno, da se o posvojitvi starši z otroki odprto in iskreno pogovarjajo: »O tem se je treba pogovoriti čimprej. Ne takrat, ko otrok pride v puberteto, ko se začne že tako ali tako odmikati od svojih staršev. Na koncu za otroka ni pomembno, da ima ob sebi biološke starše, temveč zanesljive in ljubeče odrasle osebe.«

Iskanje mame, očeta in identitete

Ko je bila Lucija stara dvanajst let, se je začela o sebi in svojih bioloških starših spraševati pogosteje. »Ko si v puberteti, je to normalno. Razmišljaš o tem, kdo si. Kdaj pa kdaj sem pomislila, če bi mi bilo boljše pri biološki mami. Kasneje, v srednji šoli, sem si velikokrat predstavljala, da bi jo srečala na cesti. Bi jo prepoznala?« se sprašuje Lucija.

V tistem času Facebooka, Instagrama in podobnih omrežij še ni bilo, njuna biološka mama pa je podpisala obrazec, da ne želi, da se jo najde, tudi če bi dvojčici to želeli. Vendar starejši od dvojčic, Anji, ni dalo miru in kasneje jo je po spletu okoliščin našla na Facebooku. »Anja je z najino mamo parkrat klepetala, nekajkrat sta se tudi dogovorili, da se vidita, pa iz tega na koncu ni bilo nič. Tudi jaz sem se enkrat pogovarjala z njo, vendar me je bolj zanimalo, kdo je moj biološki oče. Ko na to vprašanje ni hotela odgovoriti, se pogovor nekako ni nadaljeval. Ona se je kasneje preselila v tujino, tako da stikov nismo zares vzpostavili,« pravi Lucija.

Od vsega je najbolj pogrešala informacije o genetskih boleznih, sploh takrat, ko je tudi sama postala mama. »Ko si posvojen, ne veš, katere bolezni so prisotne v tvoji družini. Ne veš, katere predispozicije za genetske motnje ima tvoj otrok,« razlaga Lucija.

Ponosna sem, da sem posvojena

Luciji pogovor o posvojitvi nikoli ni povzročal težav ali nelagodja, celo ponosna je na to. »Nikoli nisem imela nobenih slabih izkušenj, navadno me ljudje poslušajo s spoštovanjem, da o tem tako z lahkoto govorim. Spomnim se, da sem imela sošolca, ki je bil posvojen. On je to doživljal popolnoma drugače. Nekoč sem slišala, kako je svoji mami zabrusil, da ni njegova prava mama. Še mene je zabolelo. Jaz tega nikoli nisem rekla,« pove Lucija.

Okolica ju je sprejela in ljudje se zelo pozitivno odzivajo. »Celo moja mama je bila presenečena nad odzivi. Živimo namreč na vasi, kjer so ljudje bolj konservativni. Ko je prišla z nama domov, se je bala, kako bodo na to gledale sosede, vendar so bili prav vsi navdušeni, da naju je vzela za svoji,« opisuje Lucija. 

Zdaj imata vsaka svojo družino

Na koncu se je vse srečno razpletlo. Anja in Lucija imata zdaj vsaka svojo družino. »Ko sva imela z možem prvega otroka, sem razmišljala o tem, če bi enega posvojila. Zdaj imava tri in to ne pride več v poštev,« se nasmeji Lucija. »Bi pa definitivno posvojila otroke, če svojih ne bi mogla imeti, ker me boli, ko vidim, v kakšnih razmerah živijo.«

Petra Znoj